Avtorske pravice, licence in odprtodostopna gradiva

Avtorsko pravico, ki jo varuje tudi Ustava Republike Slovenije, in druge pravice, ki izvirajo iz umetniške, znanstvene, raziskovalne in izumiteljske dejavnosti, opredeljujeta ZASP (Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, ki velja od leta 1995) ter ZASP-I (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, ki velja od 26. 10. 2022). Avtorska pravica pripada avtorju na podlagi same stvaritve dela, na katero se delo nanaša, torej za njeno uveljavljanje ni treba nobene dodatne formalnosti.

Po tem zakonu so avtorska dela individualne avtorske stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti, izražene na kakršen koli način, zlasti kot govorjena in pisana besedila ter glasbena dela z besedilom ali brez njega, uprizoritvena, fotografska, kartografska, avdiovizualna, likovna, arhitekturna dela ter predstavitve znanstvene, izobraževalne ali tehnične narave. ipd.

Po opredelitvi Pravnega terminološkega slovarja Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU je avtorska pravica sestavljena iz materialnih, moralnih in drugih upravičenj, ki jih avtor pridobi v trenutku stvaritve avtorskega dela. Njen nosilec je lahko samo fizična, ne pa tudi pravna oseba.

Pet načelnih temeljnih pogojev, ki naj bi bili izpolnjeni, da lahko kako delo štejemo za avtorsko:

• individualnost (toda ne nujno absolutna izvirnost kot pri patentnem varstvu; npr. dva fotografa lahko z istega mesta fotografirata isti motiv z enakim fotoaparatom in filmom),
• intelektualnost (negmotna dobrina, v kateri se odražajo človeški duh, misli, čustva ipd.),
• sad človekovega ravnanja (in ne stroja ali živali; v delo je vložen določen ustvarjalni napor),
• izraženost (manifestacija dela v zunanjem svetu, zaznavnem s človeškimi čuti; ni pa treba, da bi bilo delo fiksirano na materialnem nosilcu, tak primer so govorjena in uprizoritvena dela),
• velja načelo, da je književnosti, znanosti in umetnosti treba razlagati zelo široko.

Avtorskopravno niso varovani:

• ideje, načela, odkritja,
• zakonodajna, upravna in sodna uradovalna besedila,
• ljudske književne in umetniške stvaritve.

Kolektivno upravljanje pravic je posebnost avtorskega prava, ki omogoča avtorjem in drugim imetnikom pravic, da jih v razmerah množičnega in razprostranjenega koriščenja njihovih del preprosteje in učinkoviteje upravljajo.

Konkretno to v praksi pomeni, da kolektivna organizacija deluje v imenu in za račun imetnika avtorskih pravic, tj. izdaja račune za uporabo avtorskih del iz svojega repertoarja, zbira avtorske honorarje in jih izterjuje ter v skladu z vnaprej določenimi pravili zbrane avtorske honorarje nato dodeljuje upravičenim imetnikom pravic.

Čeprav se avtorska dela lahko ustvarijo tudi v okviru delovnega razmerja, so njihovi avtorji (posamezniki) še zmeraj nosilci moralnih in materialnih pravic zanje, saj je po slovenskem pravu nosilec avtorske pravice lahko le fizična, in ne tudi pravna oseba.

O avtorskem delu iz delovnega razmerja govorimo, ko delojemalec ustvari avtorsko delo pri izpolnjevanju svojih obveznosti ali po navodilih delodajalca. Dela, namenjena izpolnjevanju obveznosti, so vsa dela, ki jih je mogoče povezati z izrecnimi ali implicitnimi nalogami delojemalca, navodila delodajalca o naravi dela pa so lahko neposredna ali posredna. 

Kadar avtorsko delo nastane v okviru delovnega razmerja, se materialne avtorske in druge pravice samoodsebno prenesejo izključno na delodajalca (to je domneva izključnega prenosa pravic), in to za dobo deset let od dokončanja, če ni drugače določeno s pogodbo.

Če študent avtorsko delo ustvari sam, je kot avtor sam imetnik materialnih in moralnih avtorskih ter drugih pravic. Če gre za avtorsko delo, ki ga ustvari študent v morebitnem soavtorstvu z osebo, ki je zaposlena na univerzi, pa je najprej treba razrešiti vprašanje, kolikšen je pri tem avtorskem delu intelektualni prispevek osebe, ki je zaposlena na univerzi. Tedaj sta imetnika pravic študent in univerza kot profesorjev delodajalec.

Ker se pri pripravi gradiv za predavanja in druge oblike pouka visokošolski učitelji pogosto srečujejo z vprašanjem, ali smejo določeno tuje gradivo uporabiti kot ponazarjalno gradivo pri svojem pedagoškem delu, je bila tudi v slovenski pravni red implementirana Direktiva (EU) 2019/790 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o avtorski in sorodnih pravicah na enotnem digitalnem trgu, ki je predvidela uvedbo izjeme, ki bi omogočala prosto uporabo avtorskih del v digitalni obliki za namen ilustracije pri poučevanju. Po direktivi je uporaba tako omogočena le v prostorih izobraževalnih ustanov in drugih prostorih, ki so pod odgovornostjo teh ustanov, ter v varnih elektronskih omrežjih, ki jih vzpostavijo izobraževalne ustanove.

Pri neposrednem poučevanju, če to ni namenjeno doseganju gospodarske koristi in če je za uporabo odgovorna izobraževalna ustanova, velja prosta priobčitev javnosti (razen dajanja na voljo javnosti) objavljenih del za namen ponazoritve pri neposrednem poučevanju, vključno s preverjanjem znanja.

Organizacija Creative Commons je razvila sistem licenc za intelektualno lastnino in različne ravni dovoljenj za posamezna avtorska dela. V nasprotju s tradicionalnimi avtorskimi pravicami (oznaka »© Vse pravice pridržane.«) avtorji pri licenci Creative Commons sami določijo stopnjo nadzora, ki jo želijo ohraniti nad svojimi deli.

Dela, označena z licenco Creative Commons, lahko v skladu s tipom licence prosto uporabljamo, ponatisnemo ali predelujemo, pri čemer ni treba pridobiti posebnega dovoljenja avtorja ali založbe. V vseh primerih pa je obvezno navesti izvorno avtorstvo posameznega dela. Licence Creative Commons so v skladu z načeli odprte znanosti, kar določa tudi slovenska zakonodaja, npr. Zakon o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti (ZZrID).

Na voljo je šest različnih tipov licenc, glede na kombinacijo spodnjih atributov. Avtorji lahko na spletni strani Creative Commons uporabijo zelo enostaven in priročen obrazec, ki jim pomaga izbrati licenco, ustrezno zanje.