Politike pohištva

Pohištvo nima zgolj funkcionalne in estetske vloge, temveč odraža tudi politične strukture, ideologije, družbene vrednote ter vpliva na javno percepcijo. Kot arhitektura malega merila soustvarja notranjo prostorsko izkušnjo, v družbeni, kolektivni arhitekturi in javnem prostoru pa pogosto prevzema tudi simbolno vlogo, gradi kolektivni spomin ter deluje kot medij mehke moči. Arhitekt lahko z uporabo lastne socialne imaginacije – s povezovanjem osebnih izkušenj s širšimi družbenimi konteksti in strukturami - aktivno razmišlja o alternativnih družbenih ureditvah in vizijah. Skozi arhitekturno produkcijo (ali namerno odsotnostjo le-te), arhitekt izraža lastno pozicijo napram družbi ter ima moč vplivati na obstoječo družbeno realnost. To lahko počne v vseh merilih. Predmet naslavlja soodvisnost arhitekturnega in notranjega oblikovanja, obravnava družbeno-normativni pomen in političnost notranjega prostora ter prevprašuje vlogo in moč pohištva, kot političnega orodja. Skozi analizo zgodovinskih in sodobnih primerov raziskuje, kako se notranji prostor uporablja kot orodje nadzora, izključevanja ali emancipacije, ter ali reproducira obstoječe družbene norme ali ponuja možnosti za alternativo. Poseben poudarek je namenjen vlogi arhitektov pri snovanju notranjega prostora ter vplivu teh procesov na širše družbene in politične strukture ter okolje.