120 let deželnega dvorca

V rušilnem potresu, ki je leta 1895 prizadel Ljubljano, je bil med stavbami, ki so bile tako poškodovane, da so jih porušili in sezidali na novo, tudi nekdanji deželni dvorec na Kongresnem trgu. Graditi so ga začeli v letu 1899, leta 1902 pa je bila stavba dograjena in je služila kot sedež kranjskega deželnega zbora in deželnega odbora.

Poslopje deželnega dvorca je zasnovano kot renesančna palača in ima zaradi razlik v nivojih terena v Gosposki ulici pritličje in tri nadstropja, v drugih ulicah pa zvišano pritličje in dve nadstropji. V reprezentativnem prvem nadstropju je v traktu proti Kongresnemu trgu sejna soba z izhodom na balkon – nekdanja sejna soba deželnega glavarja. Na nasprotni strani, proti Židovski stezi, pa je deželna zbornica, do katere vodi stopnišče tudi iz Vegove ulice. V prvem nadstropju so še drugi bogato dekorirani prostori, v drugem nadstropju pa je zlasti lepa slavnostna sprejemnica deželnega glavarja, ki je bila povezana z njegovim stanovanjem.

Med letoma 2000 in 2004 sta bili po študiji, ki jo je pripravil prof. dr. Peter Fister s študenti Fakultete za arhitekturo, prenovljeni notranjost in zunanjost nekdanjega deželnega dvorca. Ker je stavba kulturni spomenik, je bil osnovni cilj prenove v čim večji meri obnoviti njeno prvotno podobo.

Leta 1919 se je v nekdanjem deželnem dvorcu naselila novoustanovljena prva slovenska univerza, ki se je od prvotnih petih fakultet razvila v skupnost triindvajsetih fakultet in treh umetniških akademij z bogato tradicijo. Univerza v Ljubljani slovi po kakovosti družboslovnih, naravoslovnih, humanističnih, tehničnih in umetniških študijskih programov ter je osrednja in največja izobraževalna in raziskovalna ustanova in kot taka navzoča po vsem mestu, ki se ponaša z nazivom »univerzitetno«. Njeno osrednje poslopje je simbol Univerze v Ljubljani in temelj njene enotne podobe.

Deželni stavbni urad je maja 1895 ocenil škodo, ki jo je na stavbi deželnega dvorca povzročil potres, in ugotovil, da je stavbe, ki je bila že pred potresom potrebna vzdrževalnih del, ni smiselno popravljati. Deželni zbor je sklenil, da se na mestu starega zgradi novo poslopje, ki mora zagotavljati približno 1.700 m² prostorskih površin, za kar bi potrebovali 370.000 goldinarjev finančnih sredstev.

Za izdelavo gradbenih načrtov so zaprosili arhitekta Raimunda Jeblingerja iz Linza. Njegov projekt je bil zaradi previsokih stroškov zavrnjen. Sledil je natečaj, na katerega sta se prijavila dva avtorja. Prvi projekt je bil odklonjen kot popolnoma neprimeren, drugega, ki ga je izdelal češki arhitekt Joseph Maria Olbrich, je žirija sprva sprejela in mu podelila drugo nagrado, vendar pa so pozneje, zaradi previsokih predvidenih stroškov gradnje, tudi tega zavrnili. Po neuspešnem natečaju so delo zaupali Kranjskemu stavbnemu uradu in v njegovem imenu je načrte izdelal deželni stavbni inženir Jan Vladimir Hrasky. Tudi s temi deželni zbor ni bil povsem zadovoljen. Ker se je izkazalo, da bo gradnja, predvsem zaradi bogatega okrasja, precej dražja od določenega zneska, se je deželni zbor odločili za predelavo načrtov. To so naročili na Dunaju živečemu arhitektu Josipu Hudetzu, ki je popravil zunanjščino poslopja in na novo oblikoval notranjščino. Deželni zbor je v novem deželnem dvorcu prvič zasedal 22. septembra 1903.

Leta 1918, ko je na pogorišču avstro-ogrske monarhije nastajala nova država, je skupina vplivnih Slovencev začela akcijo za ustanovitev slovenske univerze. Priprave je uspešno vodila Vseučiliška komisija pri Deželni vladi. 16. julija 1919 je bil na seji narodnega predstavništva v Beogradu soglasno sprejet in 23. julija 1919 od regenta Aleksandra Karađorđeviča podpisan Zakon o Univerzi Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani.

Imenovanih je bilo prvih 16 na tujih univerzah in strokovnih ustanovah delujočih univerzitetnih učiteljev, ki so postali matičarji petih fakultet: filozofske, pravne, tehniške, teološke in medicinske. Univerza je svoje prve prostore dobila v kranjskem deželnem dvorcu.

Redna predavanja na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani so se začela 3. decembra 1919. V prvem študijskem letu je bilo redno vpisanih 906 študentov, polovica se jih je na univerzo vpisala neposredno s srednjih šol, druga polovica pa je nadaljevala na tujih univerzah začeti študij. V razmerah po koncu prve svetovne vojne slovenski študenti niso več smeli študirati na avstrijskih univerzah, prav tako na njih niso bili zaželeni profesorji slovenske narodnosti. Ustanovitev Univerze v Ljubljani je možnost visokošolske izobrazbe približala tudi tistim, ki jim je bil študij na oddaljenih tujih univerzah do takrat nedosegljiv.