September 2026

Leto 2026 je za Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani (UL AGRFT) prav posebno, saj praznujemo osemdeset let obstoja. Obletnico bo UL AGRFT obeležila s številnimi dogodki in projekti, med njimi bodo nekateri enkratni, drugi pa bodo potekali čez celo akademsko leto. Praznični program bodo zaznamovali predvsem Razstava AGRFT 80, Festival AGRFT, Dan za umetnost in Abonma 80.

Osemdeset let UL AGRFT, sprva Akademije za igralsko umetnost, ni samo osemdeset let sistematičnega univerzitetnega izobraževanja na področju gledališča in radia, temveč tudi neprecenljivo in neprekinjeno zagotavljanje umetniških in ustvarjalnih sil slovenskega gledališča v celoti. Teh osem desetletij ne pripada samo tistim, ki danes študirajo na številnih študijskih programih UL AGRFT, niti vsem zaslužnim pedagoškim in nepedagoškim delavcem, ki so skrbeli ali še skrbijo za študijske procese edine nacionalne izobraževalne ustanove, ki celostno pokriva področja gledališča, radia, filma in televizije, temveč tudi vsem preteklim rodovom, ki so vzpostavljali, utrjevali, razvijali ter preizpraševali gledališko umetnost doma in po svetu.

Zgodovina UL AGRFT

»Začetki v začasnih prostorih«

Leta 1946 je Akademija delovala v meščanskem stanovanju na Gajevi ulici 10 (danes Štefanova ulica 12). Na voljo je bilo pet prostorov, od katerih je le eden ustrezal predavalnici. Leta 1947 je bilo vpisanih 65 študentov: 37 na dramski igri, 7 na gledališki režiji, 4 na dramaturgiji in 17 na oddelku za ljudski oder.

»Dolgo domovanje v nekdanjem samostanu«

V prvih mesecih leta 1949 se je Akademija preselila v del prostorov nacionaliziranega frančiškanskega samostana na Frančiškanski ulici 5 (pozneje Frančiškanska ulica 3, od leta 1952 pa Nazorjeva ulica). Študentske produkcije so potekale na enem samem odru v prvem nadstropju.

»Selitev, razpršitev in iskanje prostorov«

Po opustitvi zamisli o skupni stavbi treh akademij na Roški cesti je 2014 sledila selitev z Nazorjeve ulice 3 na Trubarjevo ulico 3. Na Trubarjevo so se preselili Oddelek za dramaturgijo in scenske umetnosti, Center za teatrologijo in filmologijo, dekanat in drugi nepedagoški delavci. Akademija je stavbo leta 2019 prevzela v upravljanje.

»Prostorski prelom po desetletjih razpršenosti«

Akademija (Gledališki in filmski oddelek) se je leta 2021 preselila na novo lokacijo, v novo zgrajeno stavbo, na mesto, kjer je stala Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo na Aškerčevi 5. S selitvijo je pridobila 4000 m2 prostorov s sodobno odrsko in filmsko tehniko. Akademija danes deluje na dveh lokacijah, Trubarjevi 3 in Aškerčevi 5. Univerza v prihodnosti načrtuje selitev s Trubarjeve z željo, da se Akademija združi na eni lokaciji na Aškerčevi.

Spletna razstava AGRFT 80

»Igra s prostori, obdobji in ljudmi, ki so zaznamovali osem desetletij Akademije«

Jubilej ob 80-letnici UL AGRFT tako ni le priložnost za obujanje preteklosti, temveč tudi za razmislek o njenem sedanjem položaju in prihodnih usmeritvah. Spletna razstava AGRFT 80 ta pogled dopolnjuje z izborom arhivskega gradiva, ki razkriva njene premene skozi čas. Akademijo so zaznamovale številne družbene spremembe in posebej prostorska problematika. Ključ za postavitev dokumentarnega in AV gradiva je zemljevid kot igralno polje z vstopnimi točkami: štiri domovanja Akademije, kjer srečujemo osebnosti (študente, pedagoške in nepedagoške delavce) in z njimi povezane dogodke. Soočanje z lastno zgodovino – tudi z manj prijetnimi plastmi – omogoča postaviti v ospredje vprašanja o notranjem bistvu ustanove: koliko je svobodna v mišljenju in ustvarjanju ter kakšna je dinamika sprememb na tanki razmejitveni črti med izobraževanjem in trgom.

Sprehodite se po spletni razstavi

Festival AGRFT 2026

Festival AGRFT je za študente mnogo več kot le niz predstav, projekcij, razstav in drugih dogodkov. Je trenutek, ko Akademija ob začetku novega študijskega leta zaživi v vsej svoji raznolikosti – ko se v enem tednu srečajo različne smeri, generacije, ideje in načini ustvarjanja.

Program festivala sestavljajo številni dogodki z vseh smeri in področij UL AGRFT, pri katerih sodelujejo tako študenti kot zaposleni. Vsak izmed njih nosi del procesa, ki je potekal za zidovi akademije: ure vaj, pogovorov, raziskovanja, dvomov, napak, novih poskusov in skupnega dela. Festival je priložnost, da ti procesi stopijo pred občinstvo in da se Akademija za nekaj dni odpre navzven.

»Festival AGRFT je zame zelo inspirativen vstop v novo šolsko leto. Nekaj zelo lepega, magičnega se zgodi, ko se trud in energija prejšnjega leta prelijeta v novo, ko z nekaj distance obnovimo stare produkcije, si ogledamo zmontirane filme in naše delo v strnjeni obliki pokažemo širši javnosti. Ko sem začela študirati na Akademiji, me je takoj prevzel festivalski duh, utelešen v festivalski dnevni sobi, ogromno dogodkov, produkcij, žurov, skratka živost, energija za ustvarjanje in veliko priložnosti za spoznavanje novih ljudi v neobremenjenem okolju. Lanska edicija festivala je bila prva, ki so jo organizirali študentke_i in to se je čutilo v ozračju, čutilo se je, da si študentke_i festival želijo in so ga posvojili. To se mi zdi najpomembnejše; da ne gre za obvezo, ampak pristno željo po uresničitvi bogatega programa. Ker je lahko tudi organizacija žur. In za nami je letos veliko organizacije in zelo bogat program šestega Festivala AGRFT,« o festivalu poudarja Katarina Kolar, študentka dramske igre.

Poseben pomen ima festival tudi za bruce. Vedno znova nas veseli prihod novih študentov, ki se prvič srečajo s prostori, ljudmi in ritmom akademije. Festivalski teden jim omogoči, da že na začetku študijskega leta doživijo utrip akademije, na katero so bili sprejeti, in začutijo svet, v katerega vstopajo. Spoznajo lahko dela starejših kolegov, različne smeri in množico možnosti sodelovanja, ki jih bodo v prihodnjih letih soustvarjali tudi sami.

Festival tako predstavlja nekakšen skupni začetek. Po poletju se ponovno srečamo, si pokažemo, kaj smo ustvarjali, in se spomnimo, da UL AGRFT niso samo predavalnice, črne škatle, montažnice, studiji in sterilni hodniki, temveč predvsem ljudje, ki v njih ustvarjajo. V času festivala se za trenutek ustavimo, pogledamo delo drug drugega in akademijo doživimo kot skupnost.

Džana Porić, študentka gledališke režije, pa je o festivalu povedala: »V današnjem svetu individualizma je zame Festival AGRFT ena velika protiutež. Študenti različnih letnikov in smeri se povežemo in ustvarimo skupnost, ki ustvari nekaj celostnega. Naša stavba po poletju zaživi, na odrih se igrajo produkcije, ki jih lahko vidimo tudi mi študentje, ker se v izpitnem obdobju zgrešimo, na platnih se vrtijo filmi, “čik plac” in dnevna soba pa sta vedno aktualna in nikoli prazna. Skozi leto se hitro zapremo v svoje delovne procese in pozabimo na skupnost, na festivalu pa vsi skupaj dihamo in delujemo kot ena velika družina. Sama sem v svojem prvem letniku ravno na festivalu spoznala večino ljudi, ki jim zdaj rečem prijatelji. Želim si, da bi vsak bruc dobil enak občutek topline in dobrodošlosti, kot sem ga jaz pred tremi leti. Tudi če ne poznaš nikogar, je festival poln neformalnih druženj, kjer se popolnoma naravno stkejo nove vezi.« 

Letošnji festival je še posebej prazničen, saj poteka v letu, ko UL AGRFT zaznamuje 80 let svojega delovanja. Obletnica je priložnost za pogled nazaj, predvsem pa opomnik, da zgodovina akademije ni nekaj zaključenega. Z vsako novo generacijo, vsakim procesom in vsakim srečanjem se piše naprej. Tudi festival je del te zgodbe – čas, ko se preteklost akademije sreča z njenim sedanjim utripom in z vsemi tistimi, ki šele vstopajo vanjo.

Za študente je to teden druženja, izmenjav in radovednosti. Teden, ko lahko stopimo iz svojih smeri in pogledamo, kaj ustvarjajo drugi. Predvsem pa je to praznik skupnosti, ki nas ob začetku novega študijskega leta ponovno zbere ter nas spomni, zakaj smo tukaj in kaj vse lahko ustvarimo skupaj.

Več o festivalu

Dan za umetnost UL

V petek, 2. oktobra 2026, bo potekal že četrti »Dan za umetnost«, ki ga je Univerza v Ljubljani prvič organizirala leta 2023. Nastal je kot pobuda za celostno predstavitev umetniškega ustvarjanja znotraj Univerze v Ljubljani ter kot prostor povezovanja različnih umetniških akademij in študijskih smeri. V ospredje postavlja raznolikost umetniških praks, ki nastajajo v okviru univerze, ter spodbuja njihovo vidnost v širšem javnem prostoru.

Dan za umetnost na UL AGRFT bo potekal na osmi dan Festivala AGRFT in bo v tem dnevu združil različne akademije in fakultete, med njimi Akademijo za glasbo UL, Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje UL, Fakulteto za družbene vede UL, Naravoslovnotehniško fakulteto UL, Filozofsko fakulteto UL in UL AGRFT. Programski spekter bo širok, od razstav, projekcij filmov in predstavitev publikacij do koncerta. Med drugim bodo na programu:

• festivalska knjigarna,
• predstavitev razstave 80 let UL AGRFT,
• projekcija plesnih filmov Butoh,
• razstava Mladi arhitekti v prostoru odrske scenografije,
• projekcija kratkih filmov z živo glasbo Kvarteta saksofonov UL AG,
• razstava Katedre za oblikovanje tekstilij in oblačil (NTF),
• kulturološki utrinki (FDV).

Več informacij

Abonma 80

»Na Oddelku za gledališče in radio UL AGRFT smo se odločili, da v pomemben del praznovanja osemdesetletnice pritegnemo čim širšo slovensko gledališko skupnost.«

Nastal je Abonma 80, priložnostni abonma, v katerem se bo skozi celotno akademsko leto 2026/2027 na študijskih odrih Akademije na Aškerčevi 5 in drugod zvrstilo 14 uprizoritev vseh slovenskih poklicnih gledališč, tudi lutkovnih, dve, ki sta nastali v produkciji oziroma soprodukciji nevladnih organizacij, ter diplomski produkciji četrtih letnikov Dramske igre in Gledališke režije. Posebni del predstavljata sodelovanje s Tovariškim abonmajem, v okviru katerega sodeluje vrsta organizacij s področja plesa in sodobnih gledaliških umetnosti, ter cikel premiernih predvajanj študentskih kratkih radijskih iger, nastalih v zadnjih nekaj letih na Radiu Slovenija – programu Ars.

Med skoraj 200 ustvarjalkami, ustvarjalci in drugimi sodelavci, vidno ali nevidno vpetimi v nastanek, življenje in obstoj predstav, vključenih v abonma, je skoraj 100 diplomantk in diplomantov, alumnov UL AGRFT, med njimi tudi vrsta pedagoških sodelavcev, kar je neizpodbiten dokaz, da sta slovensko gledališče in UL AGRFT del istega drevesa: njegove korenine in krošnja.

Pri izboru predstav smo poleg odličnosti, presežnosti ter vsebinske in uprizoritvene vrednosti upoštevali še vrsto drugih spremenljivk – časovne in tehnične možnosti, razpoložljivosti gledaliških ansamblov in gostujočih igralk in igralcev ter prostorske in finančne možnosti Akademije.

Abonma 80 je namenjen predvsem akademski skupnosti Univerze v Ljubljani, vsem našim študentkam in študentom, pedagoginjam in pedagogom, strokovnim sodelavkam in sodelavcem, hkrati pa tudi vse večji skupnosti gledaliških obiskovalk in obiskovalcev ter strokovni javnosti, ki se že zdaj redno in pogosto udeležuje ponovitev naših izpitnih javnih produkcij in ponovitev teh v okviru meseca kulture Univerze v Ljubljani ali v okviru vsakoletnega Festivala AGRFT. Vsekakor si želimo, da bi privabil tudi marsikoga, ki bo v prostore Akademije na Aškerčevi vstopil prvič.

Vse najboljše za 80 let, UL AGRFT!

– doc. dr. Zala Dobovšek, UL AGRFT

15. septembra 2026 se je na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu s slovesno podelitvijo nagrad začel 13. Zagreb Design Week (ZGDW). Letos se je za mednarodno festivalsko nagrado ZGDW AWARD v šestih kategorijah potegovalo 339 finalistov iz 16 držav. Med njimi je bilo 35 slovenskih projektov, od teh kar pet projektov študentov UL ALUO. Dva med njimi, »Scrap Squad« Gaje Bumbar in »SEEDKO« Maše Kralj in Ane Topole, pa sta bila tudi nagrajena.

Prvo mesto v kategoriji oblikovanja za družbene inovacije je s projektom Scrap Squad osvojila Gaja Bumbar, diplomantka smeri Grafično oblikovanje. Gre za participativen sistem vizualne komunikacije, nastal pod mentorstvom doc. Romana Ražmana, ki preoblikuje izobraževanje o recikliranju s pomočjo igre, ustvarjalnosti in aktivnega sodelovanja. Čeprav je recikliranje ena od prvih trajnostnih navad, o kateri se otroci učijo v šolah, je večina sistemov za ločevanje odpadkov zasnovana za odrasle in temelji na besedilih, abstraktnih simbolih in neenotnih oznakah, ki jih majhni otroci pogosto težko razumejo. Scrap Squad pa zavržene materiale preoblikuje v izrazite like in tako otrokom omogoča, da jih prepoznajo, še preden se naučijo kategorij recikliranja.

Tretje mesto v kategoriji oblikovanja za družbene inovacije sta s projektom SEEDKO osvojili Maša Kralj in Ana Topole, magistrski študentki smeri Industrijsko oblikovanje. Gre za biorazgradljiv in kompostabilen lonček za sadike, narejen iz sekundarnih surovin, med katerimi prevladuje kavna usedlina. Lonček predstavlja trajnostno alternativo za vzgojo sadik v vrtnarijah in pri ljubiteljskih vrtnarjih. Projekt je nastal pod mentorstvom prof. mag. Barbare Prinčič.

V isti kategoriji se je med finaliste kot tretji z UL ALUO uvrstil projekt WOODn’t it be nice, pod katerega se podpisujejo magistrski študenti industrijskega oblikovanja Zoja Čepin, Jure Kralj, Maša Kralj in Klara Maček ter študent Biotehniške fakultete (UL BF) Leon Rojk Štupar, nastal pa je pod mentorstvom prof. mag. Barbare Prinčič, prof. dr. Barbare Predan, prof. Jureta Miklavca, asist. Tamare Lašič Jurković in asist. Tima Prezlja. Projekt ozavešča o vplivu človeka na gozdne ekosisteme in o neravnovesjih, ki jih ta vpliv povzroča. Na novo zasnovani izobraževalni observatorij in krmilnica za več vrst zapolnjujeta te vrzeli v znanju ter predstavljata prvi korak k bolj odpornim in ozaveščenim pristopom.

V kategoriji produktnega oblikovanja pa sta med finalisti dva projekta magistrskih študentk industrijskega oblikovanja UL ALUO. IKO je živi ekosistem igrišča, ki otroke prek biokompozita iz odpadnega šipka in jute povezuje z naravnimi cikli. Avtorice so Jovana Mališić, Lejla Mehanoli Alić in Leja Rebolj, mentorska ekipa pa ista kot pri projektu WOODn’t it be nice.

Drugi finalist z UL ALUO v kategoriji produktnega oblikovanja je DAJZ, embalaža, ki je v celoti izdelana iz zavrženih paradižnikovih pecljev. Gre za delo Ane Topole, katerega mentorica je bila prof. mag. Barbara Prinčič.

Iskrene čestitke vsem nagrajenkam, finalistkam in finalistom! Njihova dela bodo v okviru festivala na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu razstavljena še do 20. septembra.

– UL ALUO

Prof. mag. Tanja Pak, mednarodno priznana slovenska umetnica in redna profesorica na smeri Unikatno oblikovanje/usmeritev steklo Akademije za likovno umetnost in oblikovanje (UL ALUO), je za svojo samostojno razstavo Oblika tišine/Shape of Silence prejela letošnjo osrednjo nagrado Premio Fondazione di Venezia per The Venice Glass Week. Nagrada, katere pokroviteljica je Fondazione di Venezia, predstavlja uradno priznanje za najboljši projekt letošnjega 10. jubilejnega festivala.

Strokovna žirija je projekt nagradila zaradi prepričljivega in avtentičnega izraza v sodobni umetnosti. Ustvarjanje prof. mag. Tanje Pak so v uradni obrazložitvi prepoznali kot »poetično in tehnično dovršeno raziskovanje meja stekla, od fizičnih meja materiala do skrajnih zmožnosti njegovega izraznega potenciala«. Kot so izpostavili, daje razstava skozi sugestiven dialog med materialom, pokrajino in procesi transformacije »izraz brezčasnemu hrepenenju človeštva po ponovni povezanosti z naravo, želji, ki danes odmeva močneje kot kdajkoli prej in skozi vročino peči prikliče led polarnih regij«. Projekt so opisali kot delo izjemne lepote, podprto s poglobljenim in rigoroznim raziskovanjem, ki razkriva nove možnosti za sodobni vizualni izraz.

Za slovensko umetnico je to priznanje še posebej dragoceno, saj njeno delo prepoznava v širšem kontekstu sodobne prostorske umetnosti. Steklo namreč, po besedah kuratorke, avtorici ni zgolj izhodišče, ki bi samo po sebi opredeljevalo njeno umetniško delovanje, temveč izbran medij, po katerem posega izključno zaradi njegovih edinstvenih izraznih možnosti. Nagrajena postavitev deluje kot prostorska celota, ki presega objekt ter medij umešča v širši človeški in prostorski kontekst. S tem Tanja Pak nadaljuje svoje dolgoletno umetniško raziskovanje izpovedi krhkosti, ranljivosti in minljivosti bivanja – posameznika, družbe in našega planeta.

To usmeritev v svoji izjavi močno poudarja tudi kuratorka razstave Francesca Giubilei: »Tanja Pak je v prvi vrsti umetnica in šele nato umetnica v steklu: je ustvarjalka, ki je steklo izbrala kot idealen medij za raziskovanje prostora, tišine in človeškega stanja.«

Dejstvo, da je bila kot zmagovalni projekt prepoznana razstava v galeriji SPARC* Spazio Arte Contemporanea, ki se posveča sodobni umetnosti in ni specializirana za steklo, daje nagradi še dodatno težo in potrditev.

Zmagovalno prostorsko postavitev prof. mag. Tanje Pak pa dodatno bogati tudi večmedijski projekt, ki odseva izkušnjo nedavne ekspedicije na Arktiko in jasno izpostavlja perečo okoljsko problematiko. K njegovemu soustvarjanju je umetnica povabila Diano Chester, Roba Lyeja in Natalio Petkov. Razstava Oblika tišine/Shape of Silence je v Benetkah (Campo Santo Stefano, San Marco 2828A) na ogled do 2. oktobra 2026.

– Sara Bešlin Vatovec, UL ALUO

16. septembra 2026 smo v Galeriji Cankarjevega doma odprli veliko razstavo Kozmos Kosovel, posvečeno 100. obletnici smrti Srečka Kosovela. Razstava je dosežek obsežnega interdisciplinarnega sodelovanja več kot dvajsetih institucij ter številnih strokovnjakov in ustvarjalcev z različnih področij.

Kosovela postavlja v dialog z evropskim umetniškim in intelektualnim prostorom njegove dobe ter obiskovalca vodi v njegov miselni kozmos – od intimnega in biografskega do planetarnega in kozmičnega. »Moje življenje je moje, slovensko, sodobno, evropsko in večno« je misel, ki jo je Srečko Kosovel zapisal v eno od svojih zabeležk in 100 let po njegovi smrti predstavlja osnovni narativni lok razstave, ki nas vabi v svet pesnika, ki je bil hkrati slovenski, kraški, sodoben, evropski in brezčasen.

Posebnost razstave je tudi pogled na Kosovela iz današnjega časa: njeno prostorsko in oblikovno zasnovo so ustvarili študentke in študenti drugostopenjskega programa Interaktivnega oblikovanja na UL ALUO – Kosovelovi vrstniki. Izvirna rokopisna in likovna dela na razstavi dopolnjujejo številne interaktivne multimedijske vsebine, od zvočnih tušev in digitalnih iger do potopitvene projekcije.

Ob odprtju so spregovorili Uršula Menih Dokl, državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo RS, Jure Novak, generalni direktor Cankarjevega doma, dr. Jana Kolar, ravnateljica Narodne in univerzitetne knjižnice, prof. dr. Barbara Predan, dekanja UL ALUO, mag. Marijan Rupert, kustos razstave in vodja Rokopisne zbirke in Nacionalnega literarnega arhiva v NUK, ter Katarina Hergouth, vodja razstavnega programa Cankarjevega doma

Kosovel skozi pogled današnje generacije

Posebnost razstave je njen pogled iz današnjega časa. Prostorsko in oblikovno zasnovo so ustvarili študenti drugostopenjskega programa Interaktivnega oblikovanja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani – Kosovelovi vrstniki. Kosovela berejo skozi perspektivo svoje generacije, razstavo pa so zasnovali kot izkušnjo, ki presega klasičen obisk muzejske razstave. Obiskovalca nagovarja z zvokom, interaktivnimi elementi, multimedijo, različnimi pogledi in participativnimi poudarki. Pri tem izvirni predmeti ostajajo v središču, sodobna tehnologija pa jih dopolnjuje in odpira nove načine doživljanja. Dekanja UL ALUO prof. dr. Barbara Predan je v svojem govoru izpostavila pomen sodelovanja študentov z javnimi institucijami ter ustvarjanja v dialogu z različnimi okolji in perspektivami: »Kakovostno umetniško in oblikovalsko izobraževanje ne nastaja v izolaciji, temveč v dialogu z različnimi javnostmi in javnimi prostori ter seveda, kot v tem primeru, v sodelovanju z domačimi in mednarodnimi organizacijami. Takšna odprtost, kritično naslavljanje aktualnih družbenih vprašanj in stalni preplet različnih perspektiv dajejo razstavljenim delom dodatno težo in pomen. Odpirajo namreč poglede mlajše generacije – tiste, ki v širši javnosti prepogosto ostaja spregledana.« Poudarila je tudi, da ravno iz teh razlogov umetniško in oblikovalsko izobraževanje potrebuje tudi primeren prostor – novo stavbo UL ALUO.

Interdisciplinarni projekt več kot dvajsetih institucij

Velika produkcija Cankarjevega doma je nastala kot interdisciplinarni projekt, pri katerem je sodelovalo več kot dvajset institucij – domačih in tujih muzejev, galerij in fakultet – ter številni strokovnjaki in ustvarjalci s področja literature, umetnostne zgodovine, muzeologije, oblikovanja in drugih strok. Katarina Hergouth je razstavo Kozmos Kosovel označila za eno najkompleksnejših lastnih produkcij Cankarjevega doma v zadnjih letih, posebej pa je izpostavila pomen medgeneracijskega sodelovanja, v katerem so se strokovno znanje in izkušnje povezali z energijo, znanjem in pogledom mlajše generacije. Kosovel, kot je poudarila, tudi stoletje po svoji smrti ostaja neusahljiv vir navdiha za ustvarjalce in raziskovalce.

Odprtje razstave je pospremil posebej zasnovan umetniški program v režiji Ajde Valcl, ki je Kosovelovo poezijo in misel prepletel z glasbo, videom, plesom in vizualnimi intervencijami. Pri izvedbi so sodelovali mladi ustvarjalci in nastopajoči s SVŠGUGL in AGRFT, video sta zasnovali Urša Čuk in Lana Hasić (UL ALUO), glasbo pa je napisal in izvedel Uroš Buh.

Razstava KOZMOS KOSOVEL bo v Galeriji Cankarjevega doma na ogled do 9. maja 2027.

Kustos razstave: mag. Marijan Rupert, Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK)
Vodja projekta: Katarina Hergouth, vodja razstavnega programa Cankarjevega doma (CD)
Programski odbor: Katarina Hergouth (CD), mag. Marijan Rupert (NUK), dr. Kristina Pranjić (Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Univerza v Novi Gorici), Mateja Kralj (Kosovelova soba v Sežani in hiša v Tomaju), Miha Colner (Galerija Božidar Jakac – Muzej moderne in sodobne umetnosti), prof. Boštjan Botas Kenda (UL ALUO)
V sodelovanju z: Narodna in univerzitetna knjižnica
Priprava gradiva in restavriranje: Meta Kojc in Nika Mlakar (Oddelek za zaščito in restavriranje NUK)
Prostorska zasnova in oblikovanje: študentje smeri druge stopnje Interaktivno oblikovanje na UL ALUO z mentorji Vojin Đorđević, Tea Gregorc, Lana Hasić, Jan Kranjec, Alja Ločičnik, Tim Topić, Ela Urankar in Gaja Žnidarčič; prof. Boštjan Botas Kenda, prof. Domen Fras, izr. prof. Primož Fijavž, doc. Emil Kozole, doc. Nejc Prah, asist. Dorijan Šiško, asist. Andrija Mihailović in asist. Pika Žvan.
Kamniti klopi: Boaz Novšak, Julija Mesojedec, Rok Mlinar, Jason Tilen Unterlehner, Nina Kuharič UL ALUO, Oddelek za kiparstvo, mentorica doc. Tejka Pezdirc

– PR CD in UL ALUO

V četrtek, 10. 9. 2026, ob 19.00 je bilo v Mali galeriji Banke Slovenije (MGBS) odprtje razstave del študentov UL NTF z naslovom Nepopolnosti. Razstava prikazuje študentske kolekcije, ki temo raziskujejo skozi telo, čustva, materiale in procese nastajanja. Odpira različne, pogosto osebne poglede na tisto, kar odstopa od pričakovanega in idealnega. Skozi oblikovalske procese študentje raziskujejo ranljivost, spremembo in nepredvidljivost ter v nepravilnem in nedokončanem prepoznavajo nove možnosti oblikovanja.

Sodelujoči študenti: Andrej Alagjozovski, Angel Micevski, Tadej Šandor, Grega Štor, Jera Marn, Lejla Lamija Mešanović, Ema Barbič, Manuela Mokotar, Neža Kavčič, Lucija Polanc, Lucija Dimovski Ivanuš, Sandra Pregelj, Alin Toplak, Dimitar Simovski, Eva Sonc, Pia Wallner, Luka Bončina

Vizualna oprema: Hana Podvršič

Mentorji: prof. Almira Sadar, prof. Nataša Peršuh, prof. Elena Fajt, prof. Marija Jenko, doc. Petja Zorec, asist. Nataša Hrupić, asist. Alenka More, asist. Sari Valenci, asist. Anže Mrak

Tehniška podpora: Nina Glavič, Mojca Košir, Andrej Vilar, Veronika Vidmar

Vodja projekta: prof. Almira Sadar

Kuratorka MGBS: Ema Kobal

Produkcija: Univerza v Ljubljani

– prof. Almira Sadar, UL NTF

Razstava To noč sem ga slišal predstavlja večmedijsko umetniško raziskovanje, ki se giblje na presečišču fotografije, umetniške knjige, plakata in objekta. Dela Alena Fuksa ne vztrajajo v mejah posameznega medija, temveč vzpostavljajo odprto polje pripovedi, v katerem se prepletajo zgodovinski spomin, osebna identiteta ter materialnost fotografske podobe in drugih materialov, ki se med seboj povezujejo in vsebinsko dopolnjujejo. Naslov razstave se navezuje na roman To noč sem jo videl Draga Jančarja, eno najpomembnejših literarnih refleksij slovenskega prostora o vojni, izgubi in fragmentarnosti spomina.

Osrednji lik Veronike Zarnik se razkriva skozi poglede petih oseb, ki jo vsaka od njih na svoj način rekonstruira. Podobno tudi pričujoča razstava ne išče enoznačne zgodbe, temveč ustvarja vizualni prostor, v katerem se podobe nalagajo druga na drugo ter razkrivajo različne plasti pomenov in načinov branja, protagonistko pa je zamenjal protagonist ‒ mladenič v uniformi. Fotografija v pričujoči razstavi ne nastopa kot dokument preteklosti niti kot njen posnetek, temveč kot medij interpretacije, v katerem se osebni in kolektivni spomin nenehno preoblikujeta in izmenjujeta ter odpirata možnost izbire ali zavrnitve. V središču projekta je umetniška knjiga, ki združuje elemente modne fotografije, arhivskega imaginarija in performativnega posega v fotografijo. Podobe modela v zgodovinskih uniformah, ki smo si jih izposodili v Viba filmu, vzpostavljajo napet odnos med sedanjostjo in preteklostjo, med individualno identiteto in družbenimi vlogami, ki jih določajo politični sistemi ter zgodovinske okoliščine. Uniforma, ki običajno označuje pripadnost in disciplino, tukaj postane prostor vprašanj o krhkosti posameznika, izgubah in odgovornosti.

Eden ključnih elementov razstave je motiv šiva. Fotografije niso zgolj nosilci podob, temveč materialni objekti, v katere avtor posega z rezanjem, prešitjem in rekonstruiranjem površine. Šiv, ki ga je izvedla Pia Wallner, nastopa kot aktivna linija, risba, brazgotina in vez hkrati. Označuje prekinitev, poškodbo fotografije in možnost ponovne povezave. S tem postane metafora spomina, ki nikoli ni celovit, temveč vedno sestavljen iz fragmentov, vrzeli in naknadnih rekonstrukcij. Posebno mesto zavzema motiv krokodila, ki se pojavlja v različnih segmentih postavitve. Sklicuje se na zapise življenja Veronike Zarnik, hkrati pa prevzema vlogo vizualnega simbola, ki povezuje zgodovinsko pripoved z logiko sodobne podobe in njene reprodukcije. V seriji ready-made v embalaži krokodil prestopi v polje množične kulture in reprodukibilnosti ter vzpostavlja dialog med unikatnim umetniškim delom in vsakdanjimi, serijsko izdelanimi predmeti.

Razstava, ki je na ogled na UL NTF, Snežniška 5 v Ljubljani, je zasnovana kot zaporedje petih vsebinskih sklopov, tako kot je roman To noč sem jo videl zasnovan s petimi pripovedovalci in petimi poglavji. Prostorska dramaturgija je sestavljena iz naslovnega plakata, fotografskih serij, prešitih fotografij, objektov in knjige umetnika. Skupaj tvorijo pripoved o preteklih desetletjih, ki jih Alen Fuks obravnava z distance, kot študent četrte povojne generacije. Namesto historične rekonstrukcije nas povabi k razmisleku, kako zgodovina vztraja v podobah, predmetih in osebnih zgodbah ter kako ta še vedno lahko vpliva na naš pogled na sedanjost in ga oblikuje.

To noč sem ga slišal ni le vprašanje o tem, koga slišimo v odmevih preteklosti, temveč predvsem o tem, kako poslušamo sami sebe. Delo raziskuje razmerje med spominom in podobo, med odsotnostjo in prisotnostjo, med osebnim doživljanjem in kolektivnim spominom, odnos med mentorjem in študentom, odnos med tovarištvom in potrpežljivostjo. V svetu, kjer so fotografije pogosto razumljene kot dokazi, Fuks opozarja, da so lahko tudi prostori dvoma, lahko so lažne projekcije in prostori tihega dialoga s tistimi, ki jih več ni. V tem dialogu podoba ne ohranja zgolj pozicije spomina na preteklost, temveč postaja aktivni prostor, v katerem se zgodovina in sedanjost neprestano srečujeta.

Razstavni projekt je nadaljevanje dela, ki ga je avtor v obliki naslovnega plakata ustvaril pri predmetu Likovne analize grafičnih izdelkov 2 pod mentorstvom dr. Tanje Medved in Borisa Beje v študijskem letu 2025/2026. Projekt je nastal ob podpori HUD sklada Univerze v Ljubljani.

– doc. Boris Beja, UL NTF

12. septembra 2026 se je v kamnolomu Montraker v Vrsarju zaključila 36. mednarodna študentska kiparska šola, na kateri vsako leto tradicionalno sodelujejo umetniške akademije iz Zagreba, Reke, Splita in Ljubljane.

Že od leta 1991 mlade kiparke in kiparji v starem, zapuščenem kamnolomu Montraker ustvarjajo izvirna umetniška dela. Odprta poletna kiparska šola tudi turistom in drugim obiskovalcem, ki si lahko pridejo nastajanje del ogledat od blizu, ponuja edinstven vpogled v proces preoblikovanja surovega kamna v nenavadne in navdihujoče kamnite oblike. Vse skulpture, nastale na prejšnjih delavnicah, so razstavljene na plažah, v kampih, na promenadi in v mestnih parkih Vrsarja.

Po dveh tednih dela so letošnji sodelujoči študenti štirih akademij predstavili štiri nova dela – ladjo, bojo, istrsko kozo in ovco –, ki bodo kmalu postala del javnega prostora v Vrsarju. Slednji kip je delo dodiplomskega študenta kiparstva Lea Samse, ki je tokrat zastopal UL ALUO. Njegov mentor pa je bil izr. prof. mag. Metod Frlic.

– Sara Bešlin Vatovec, UL ALUO

Med 5. in 13. septembrom 2026 je na Fakulteti multimedijskih komunikacij Univerze Tomáša Bate v Zlinu na Češkem potekala mednarodna poletna šola Erasmus+ BIP, na kateri je že drugo leto zapored sodelovala UL ALUO. Tokrat so se na temo Future-Proof Cultural Institutions: Innovation, Inclusion, Sustainability zbrali študenti in predavatelji iz Italije, Slovenije, Finske, Portugalske in Brazilije.

Z UL ALUO sta se poletne šole udeležili dodiplomski študentki Sara Bauer (industrijsko oblikovanje) in Brina Tomažič (video, animacija in novi mediji). Kot predavatelji pa so iz Slovenije sodelovali prof. Boštjan Botas Kenda, profesor vizualnih komunikacij na UL ALUO, asist. Pika Žvan, zunanja sodelavka UL ALUO in Anja Zorko, vodja nacionalne platforme Center za kreativnost.

Letošnja tema je bila prihodnost kulturnih institucij ter njihov pomen in vloga v sodobni družbi. Študenti sodelujočih univerz so se skozi predavanja, obiske kulturnih ustanov v Zlínu in Olomoucu ter spoznavanje delovanja Univerze Tomáša Bate seznanjali z različnimi pogledi na prihodnost kulturnega sektorja. Univerza Tomáša Bate je umeščena v nekdanje proizvodne in delovne objekte podjetja Baťa, ki je s svojim razvojem pomembno zaznamovalo podobo Zlína. Prav zgodovina podjetja in njegov vpliv na mesto sta predstavljala pomemben kontekst tudi pri raziskovanju vloge institucij v lokalnem okolju.

V zaključnem delu poletne šole so študenti v skupinah razvijali lastne vizije kulturnih institucij s pomočjo pristopov spekulativnega oblikovanja. Rezultate svojega dela so predstavili na zaključni razstavi v študentski galeriji Univerze Tomáša Bate.

– Sara Bešlin Vatovec, UL ALUO

Pri Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik v sodelovanju z univerzitetno službo za mednarodno sodelovanje Univerze v Ljubljani ter programom Erasmus+ organiziramo intenzivni tečaj slovenščine za študente Erasmus+. Tečaj sofinancira Evropska unija in je namenjen študentom, ki so vpisani na visokošolski zavod z Erasmus listino za terciarno izobraževanje (ECHE) in so bili izbrani za obdobje študija Erasmus+. Tečaj se je začel 31. avgusta in je trajal 3 tedne. Udeležilo se ga je 61 študentov, ki so bili razdeljeni v štiri skupine. Največ jih je bilo iz Nemčije (25).

Veliko študentov se je odločilo tudi za nadaljevanje učenja slovenščine, in sicer na tečaju Slovenščina za študente, ki se začne 6. oktobra 2026. Poleg pouka v razredu so udeleženci svoje znanje slovenščine lahko preizkusili tudi na učnem sprehodu po Ljubljani, kjer so obiskali tržnico, pošto in druge zanje zanimive institucije.

– Brigita Zahirović, UL FF

Med 7. in 11. septembrom 2026 je UL ALUO v sodelovanju z Rokodelskim centrom Ribnica (RCR) izvedla poletni seminar Tedenski kamp 3D tiskanja gline, namenjen študentkam in študentom dodiplomskih in podiplomskih študijskih programov UL s področja oblikovanja in arhitekture ter drugim zainteresiranim kandidatom.

Intenziven in ustvarjalen teden, ki ga je organiziral Oddelek za industrijsko in unikatno oblikovanje UL ALUO, je v prostorih RCR potekal pod mentorstvom industrijskega oblikovalca in pedagoga na UL ALUO doc. Janeza Mesariča. Študenti so se razdelili v štiri skupine in skozi raziskovanje, snovanje ter razvoj idej iskali nove možnosti uporabe 3D tiska gline. Svoje ideje so na koncu prenesli iz konceptov v material in na 3D-tiskalniku natisnili prve fizične prototipe.

Skupine udeležencev so v okviru kampa razvile štiri zelo različne projekte. Projekt Netopirnica je raziskoval možnosti izdelave zavetja za netopirje, projekt ŽIV ŽAV se je ukvarjal z razvojem modularnih elementov za namen renaturalizacije odseka Gradaščice, skupina, ki je svoj projekt poimenovala ZOM, je razvijala 3D-natisnjene akustične stene, s četrtim projektom BUBA pa so se študenti lotili izdelave zaščitnega elementa za drevesa.

Kamp je bil prostor eksperimentiranja, sodelovanja, izmenjave znanja in predvsem preizkušanja, kaj vse lahko nastane, ko se srečajo glina, sodobna tehnologija in ustvarjalne ideje mladih oblikovalcev. Izveden je bil kot del projekta Rokodelstvo med tradicijo in inovacijo, ki ga sofinancira Ministrstvo za gospodarstvo, delo in šport, zato je bil za udeležence brezplačen.

– Sara Bešlin Vatovec, UL ALUO

V torek, 1. septembra 2026, ob 17. uri se je v Galeriji Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani (UL EF) odprla razstava Alenke Golob z naslovom Risbe in akvareli. Uvodni nagovor je obiskovalcem predstavil avtoričino kombinatoriko dveh področij, arhitekture in likovne umetnosti.

Poudarjeno je bilo, da risba Alenko Golob spremlja že desetletja in da v njenih delih ni pomembna zgolj natančna upodobitev prostora, temveč predvsem način, kako ga avtorica opazuje, občuti in ohrani v določenem trenutku. Sama prav »občutje« narave postavlja v ospredje kot izvor navdiha za svoja dela. Kot arhitektka v prostoru prepoznava linije, razmerja, strukturo in kompozicijo, kot umetnica pa tem elementom dodaja osebno doživetje. Na razstavi so predstavljeni krajinski, mestni in arhitekturni motivi iz različnih krajev, med drugim Ljubljane, Bohinja, Benetk in Pariza.

V nadaljevanju odprtja je besedo prevzela tudi avtorica. Spregovorila je o tem, zakaj še vedno ustvarja risbe, vedute in akvarele. Izpostavila je akvarel, ki zaradi svoje transparentnosti, svetlobnih učinkov in prepletajočih se barvnih nians omogoča zelo neposreden prikaz krajine, hkrati pa od umetnika zahteva veliko spretnosti, saj je posamezno potezo čopiča težko popravljati.

Risba in akvarel sta pri njej zato tesno povezana: črta določi osnovno strukturo motiva, barva pa mu doda svetlobo, vzdušje in avtoričino osebno občutenje. S črto so na tem mestu mišljene skice, ki, kot pravi avtorica, nastajajo spontano in v živo, na kraju samem, kot alternativa fotografiranju s telefonom in bolj živa oblika beleženja trenutka.

Alenka Golob je arhitektka in likovna ustvarjalka, rojena leta 1946 v Ljubljani. Arhitekturo je študirala na FAGG v Ljubljani in leta 1971 diplomirala pri profesorju Edvardu Ravnikarju, med študijem pa je obiskovala tudi enoletni tečaj risanja pri profesorju Zoranu Didku. Leta 1974 se je kot francoska štipendistka dodatno izpopolnjevala na področju arhitekture in urbanizma v Parizu. V svoji poklicni karieri je projektirala javne in stanovanjske objekte ter sodelovala pri prenovah kulturne dediščine. Svoje risbe in akvarele je že predstavljala na različnih skupinskih in samostojnih razstavah, med drugim v Pilonovi galeriji v Ajdovščini, Galeriji Dessa in Finžgarjevi galeriji.

V pogovoru ob odprtju je umetnica veliko pozornosti namenila tudi pomenu risbe v arhitekturi. Poudarila je, da je bila risba nekoč pomemben del arhitekturnega izobraževanja, danes pa takšno risarsko kulturo pogreša. Pri tem se je navezala na tradicijo arhitekturne risbe, povezano s Plečnikom in širšim srednjeevropskim arhitekturnim prostorom, ter na profesorja Marjana Mušiča in Edvarda Ravnikarja, ki sta to tradicijo prenašala na naslednje generacije. Tudi uradno besedilo ob razstavi Alenko Golob uvršča med nadaljevalce te tradicije in poudarja osrednje mesto Plečnikove risarske črte v slovenskem prostoru. Sama je pojasnila, da pogosto najprej izhaja iz skice: pred motivom se ustavi, sede in opazuje naravo oziroma prostor. Namesto da bi prizor preprosto fotografirala, ga poskuša razumeti in z lastno roko prenesti na papir.

Posebej kritična je bila do današnje tehnologije, tako z vidika človekovega odnosa do doživljanja nasploh kot tudi, ožje, na področju svojega poklica, zlasti do računalniško izdelanih arhitekturnih podob. Po njenem mnenju so računalniški renderji večinoma nadomestili nekdanjo risarsko spretnost arhitektov, zaradi česar arhitekturno ustvarjanje izgublja del neposrednega človeškega izraza. Njeno razmišljanje lahko razumemo tudi kot kritiko sodobnega načina opazovanja sveta: danes lahko v nekaj sekundah naredimo veliko fotografij, vendar to še ne pomeni, da smo prostor zares opazovali. Ročna risba zahteva čas, koncentracijo in odločitev o tem, kaj je v prizoru zares pomembno. Prav zaradi tega umetnica v risbi prepoznava nekaj, česar strojno ustvarjena podoba ne more v celoti nadomestiti. Gre za osebno sled oziroma »dušo« človeka, ki je motiv opazoval in ga prenesel na papir.

Njena razstava zato ni zgolj predstavitev risb in akvarelov, temveč tudi razmislek o pomenu ročnega ustvarjanja v vse bolj digitaliziranem svetu. Hkrati je premislek o človekovem odnosu do opazovanja in opazovanega. Prisluhnimo njenemu apelu: v roko raje svinčnik in papir kot telefonsko kamero.

– Marko Čadež Mačkić

Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani sem obiskovala tri leta na smeri ilustracija, kjer sem tudi leta 2026 diplomirala kot oblikovalka vizualnih komunikacij.

Zanima me domišljijska ilustracija in sicer se predvsem posvečam konceptni ilustraciji ter oblikovanju likov. V prihodnosti se nameravam udeležiti tečaja v tujini, kjer bi nadgradila svoje veščine na teh področjih, in lahko pričela svojo karierno pot v industriji za animacijo.

Prav tako me zanima sama animacija ter risanje stripov, kjer uprizarjam osebne zgodbe iz svojega življenja ali izmišljene zgodbe z različnimi liki.

– Manca Matelič, študentka UL ALUO