1968Tradicije najstarejših evropskih univerz segajo daleč nazaj v srednji vek ali vsaj na prag novega. Začetki visokega šolstva v Ljubljani so bili oblikovani v prvih desetletjih 17. stoletja in so povezani z učno-vzgojno dejavnostjo očetov Družbe Jezusove v ljubljanskem kolegiju, Univerza v Ljubljani pa je bila ustanovljena leta 1919. Skoraj devetdeset let obstajanja Univerze ni posebno dolga doba. V teh desetletjih je doživljala vzpone in padce. Politika svobodi znanosti in svobodi univerze ni bila posebno naklonjena, veliko veselje pa je imela - zlasti zadnjega pol stoletja – z reformami. Pa vendarle se je v tem času 1967Univerza razvila v eno največjih srednjeevropskih univerz.

Po osamosvojitvi Slovenije je v novih družbenih razmerah Univerza v Ljubljani - v pogojih ustavno zagotovljene avtonomije - svobodneje zadihala, odpirajo pa se novi in drugačni problemi. Zakon o visokem šolstvu iz leta 1993 in njegove dopolnitve in spremembe po letu 2000, ki so povezane predvsem z vstopom Slovenije v Evropsko unijo, ter na tej osnovi sprejeta statuta Univerze iz leta 1995 in 2001 predstavljajo prve korake na poti uresničevanja koncepta sodobne evropske univerze, temelječe na naših tradicijah in potrebah.

1965Poseg države na šolsko področje je v drugi polovici 18. stoletja privedel tudi do prvih odlokov, ki so zahtevali na vseh univerzah oblikovanje arhivov. Vodenje arhivov je bilo zaupano sindiku univerzitetne pisarne, skrb za gradivo pa je bila zaupana arhivarju, ki je bil izbran izmed učiteljev pravne fakultete. 

 

 

1964Pri delu Univerze v Ljubljani je nastalo in nastaja gradivo, ki predstavlja pomemben del slovenske kulturne dediščine. Univerza v Ljubljani se vsaj že tri desetletja zaveda, da je v interesu slovenskega naroda in danes tudi slovenske države, da se to gradivo trajno ohrani, strokovno obdeluje in zagotavlja njegova uporaba. V ta namen je bila leta 1968, v času, ko je takrat veljavni zakon o arhivih v veliki meri onemogočal organizacijo specialnih arhivov, v sporazumu z Arhivom Slovenije v okviru tajništva Univerze organizirana posebna služba za hranjenje lastnega arhivskega gradiva, ki danes neuradno nosi naziv Zgodovinski arhiv in muzej Univerze (ZAMU), de iure pa Arhivsko-muzejska služba. To je dokaj specifična kulturno-varstvena ustanova, katere dejavnost obsega opravila s področja arhivske, muzejske in bibliotekarske stroke.

1963Varstvo kulturne dediščine ureja danes na Slovenskem več novih zakonov. Za varstvo dokumentarnega in arhivskega gradiva in delovanje arhivske službe predstavljata pravno podlago Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih /ZVDAGA/ in Uredba o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva iz leta 2006. Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih med drugim določa, da lahko javnopravna oseba zaradi posebnega statusnega položaja ali posebne narave dejavnosti na področju znanosti, visokega šolstva, kulture ali informiranja z dovoljenjem ministra za kulturo sama zagotavlja varstvo lastnega arhivskega gradiva.

1962Univerza v Ljubljani je sredi decembra 1997 na osnovi takratnega novega Zakona o arhivskem gradivu in arhivih /ZAGA/ iz leta 1997na Ministrstvu za kulturo RS zaprosila za izdajo dovoljenja za nadaljnje opravljanje svoje arhivske dejavnosti. Dne 11. 01. 1999 podeljeno dovoljenje zagotavlja Univerzi varstvo svojega javnega arhivskega gradiva, Univerza pa se je z njim obvezala zagotoviti za varstvo svojega arhivskega gradiva ustrezne prostore in opremo ter strokovno usposobljene delavce, vzpostaviti tako organizacijo dela, da bo zagotovljeno učinkovito varstvo arhivskega gradiva ter v ta namen zagotoviti potrebna finančna sredstva. S tem dovoljenjem je bil za pristojni arhiv določen osrednji slovenski državni arhiv, to je Arhiv Republike Slovenije, ki je pristojen za nadzor nad izvajanjem varstva arhivskega gradiva na Univerzi v Ljubljani.

1961Univerza tako varuje svoje javno arhivsko gradivo na osnovi omenjenega dovoljenja v skladu z veljavnim arhivskim zakonom in veljavnimi arhivskimi podzakonskimi akti ter po navodilih pristojnega arhiva. S tem v zvezi je treba omeniti, da je na podlagi določb novega zakona o arhivih izšlo v juliju 1999 šest novih arhivskih podzakonskih aktov: Pravilnik o materialnem varstvu arhivskega in dokumentarnega gradiva, Pravilnik o strokovni obdelavi in evidencah arhivskega gradiva, Vrste in oblike evidenc arhivskega gradiva, Pravilnik o strokovni usposobljenosti delavcev javnopravnih oseb, ki delajo z dokumentarnim gradivom, Pravilnik o odbiranju in izročanju javnega arhivskega gradiva, Pravilnik o uporabi javnega arhivskega gradiva v arhivih in Pravilnik o ravnanju z zasebnim arhivskim gradivom, ki skupaj s samim zakonom in nekaj let starejšim Pravilnikom o pripravništvu, strokovnih izpitih in pridobivanju nazivov v dejavnostih s področja kulturne dediščine urejajo domala vso slovensko arhivistiko oziroma varstvo javnega in zasebnega arhivskega gradiva. Zelo pomembno je, da so prav vsi pravilniki harmonizirani s strokovnimi priporočili in resolucijami Mednarodnega arhivskega sveta, UNESCA, Evropske unije in Sveta Evrope ter primerljivi s tovrstnimi tujimi arhivskimi predpisi, standardi in strokovnimi navodili ter literaturo. Najpomembnejše, predvsem zaradi uvajanja informacijske tehnologije v arhive, pa je, da so usklajeni z mednarodnimi standardi za popisovanje arhivskega gradiva.

1960S tem v zvezi je vredno posebej izpostaviti, da je v arhivu Univerze v Ljubljani – v nasprotju z univerzitetnimi arhivi nekaterih drugih držav Evropske unije, kjer je varovanje arhivalij urejeno z arhivskimi redi (poslovniki), ki jih na osnovi zakona o univerzi izdajajo sami vodstveni organi univerz – v strokovnem pogledu varovanje univerzitetnega arhivskega gradiva v celoti pogojeno z državno arhivsko zakonodajo, Univerza pa zagotavlja materialne pogoje za njegovo eksistenco.

Sredi leta 1999 je izšel Zakon o varstvu kulturne dediščine /ZVKD/, leta 2008 pa nov Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1).  Ta med drugim ureja tudi varstvo za zgodovinsko dogajanje na Slovenskem pomembnih premičnih zgodovinskih predmetov, muzealij. V skladu z dikcijo tega zakona si Univerza v Ljubljani prizadeva za razglasitev najdragocenejšega muzejskega gradiva, ki ga hrani njen arhiv oziroma muzej, za kulturni spomenik državnega pomena, za ostalo muzejsko gradivo pa doseči vpis v register dediščine. Le tako bo tudi ta del kulturne dediščine, ki ga hrani arhiv / muzej Univerze v Ljubljani, varovan v skladu z zakonom.

V okvir dejavnosti arhiva in muzeja Univerze v Ljubljani spada tudi Znanstvena knjižnica arhiva in muzeja Univerze v Ljubljani, ki je bila ustanovljena leta 2007 z namenom, da v njenem okviru izhajajo kvalitetna znanstvena dela o visokošolskem in univerzitetnem študiju na Slovenskem v preteklosti kot tudi o študijskih ustanovah na katerih so v preteklosti študirali študentje iz slovenskih dežel ter njihovem študiju v tujini. Doslej so v njenem okviru izšle naslednje študije: »Varstvo arhivske in muzejske kulturne dediščine« (2007),  »Bogomir Mihevc, Ključ je v naših rokah! Študentska gibanja za univerzo in boljši študij« (2008), »Alojz Cindrič, Študenti s Kranjske na dunajski univerzi  1848 - 1918« (2009) in »Alojz Cindrič, Študenti s Kranjske na dunajski univerzi v prvi polovici devetnajstega stoletja  1804 – 1848« (2010).

Gledano v celoti lahko rečemo, da se je arhiv Univerze v Ljubljani v več kot štirih desetletjih svojega obstoja razvil iz skromnih začetkov v ustanovo, ki postaja vse bolj primerljiva s podobnimi ustanovami znamenitih evropskih univerz. A razvoj Univerze v zadnjih desetletjih, predvsem povečanje števila njenih članic, in s tem v zvezi silovito povečanje gradiva, ki po zakonu že zapade v arhivski prevzem, postavlja arhiv v tem trenutku pred velike, težko rešljive organizacijske, prostorske in kadrovske probleme.

Arhiv Univerze v Ljubljani deluje v centralnem univerzitetnem poslopju, v nekdanji stavbi kranjskega deželnega zbora, zgrajenem leta 1902, in ima 160 m2 upravnih, javnih, delovnih in depojskih prostorov. Večina depojskih prostorov komajda ustreza predpisom o materialnem varstvu arhivskega gradiva. Gradivo oskrbujejo trije arhivsko in muzejsko strokovno usposobljeni delavci z visokošolsko izobrazbo. Dejavnost arhiva pa je tako kot dejavnost celotne Uprave Univerze finansirana iz sredstev vlade, to je Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. V organizacijskem pogledu sestavljajo arhiv tri delovne enote: arhivski oddelek, muzejski oddelek in priročna biblioteka z dokumentacijo.

Spisovno arhivsko gradivo je glede na provenienco hranjeno v 10 fondih, ki obsegajo 273 podskupin, to je okrog 550 tm. Pri tem gre v pretežni meri za gradivo, ki je nastalo na Rektoratu (Upravi), le v skromnem obsegu pa na Pravni, Filozofski, Tehniški, Medicinski in Ekonomski fakulteti. Časovno je – z izjemo gradiva Rektorata (Uprave) – omejeno na obdobje do leta 1960. Večina gradiva je bila najdena, prevzeta in strokovno obdelana ob koncu šestdesetih in v začetku sedemdesetih let preteklega stoletja, zato ne predstavlja zaokrožene celote, kompletne dokumentacije Univerze pred drugo svetovno vojno in prvo desetletje po vojni, marveč - lahko rečemo - le njene ostanke. Velika večina gradiva ni ohranjena; kam se je gradivo porazgubilo, ni znano, glede na več desetletno poizvedovanje pa je utemeljena bojazen, da je bilo uničeno.

Iz ohranjenega fonda Rektorata omenimo posebej eminentno gradivo, ki govori tako o Univerzi kakor tudi o njenih učiteljih. Na prvem mestu gre omeniti matriko Univerze, habilitacijske protokole in zapisnike sej univerzitetnega sveta in univerzitetne uprave, ki jih dopolnjujejo osebni izkazi študentov Filozofske, Pravne in Medicinske fakultete; osnovne podatke o univerzitetnih učiteljih pa nudijo personalne mape, ki za večino takratnih fakultet segajo tudi v povojno obdobje. Sicer pa večina ohranjenega gradiva tega fonda poleg tako imenovanih splošnih spisov, ki sicer nepovezano obravnavajo najrazličnejša vprašanja univerzitetne tematike, nudi podatke o študentskih zadevah, tisku, univerzitetnih oziroma fakultetnih ustanovah, disciplinskih zadevah, znanstvenoraziskovalni dejavnosti, študijskih zadevah, stikih s tujino, komemoracijah in proslavah, pogodbah, sporazumih itd. Fondi posameznih fakultet vsebujejo identično ali podobno gradivo, le da se tematsko omejujejo na posamezne učne stolice, npr. zapisniki sej fakultetnega sveta, študentske zadeve, kadrovske zadeve, študijski načrti, statuti, delovna poročila, statistični podatki, finančne zadeve, seznami predavanj itd., kot specifika pa izstopajo predvsem zapisniki diplomskih izpitov, gradbeni načrti in gradnje ter gradivo nekaterih dekanatov. Posamezne podatke o univerzitetnih učiteljih in dogajanju na Univerzi vsebuje tudi fond Privata.

Arhiv Vseučiliške komisije, katere dejavnost je leta 1919 v bistvu pripeljala do ustanovitve Univerze, se hrani v Arhivu Republike Slovenije, kjer se v fondu Arhiv Univerze v Ljubljani nahaja tudi gradivo s podatki za nekatere seje univerzitetnega sveta, nekaj aktov univerzitetnega sodišča ter nekaj zapisnikov izpitne komisije za državni strokovni izpit asistentov.
Po letu 1991 je bilo prevzeto gradivo treh fondov (Rektorat, Filozofska fakulteta in Pravna fakulteta) v skupni količini okrog 300 tm.

Vse na novo strokovno obdelano gradivo je bilo opremljeno s primerno tehnično opremo in tudi v prejšnjih desetletjih obdelano gradivo je dobilo enako tehnično opremo. Seveda na tem mestu ni mogoče navesti seznama vseh novih pridobitev v zadnjem desetletju, pa vendarle omenimo eminentno gradivo sledečih tematskih področij: zapisniki sej univerzitetnega sveta 1968–1992, zapisniki habilitacijske komisije 1970–1990, zapisniki pedagoško-znanstvenega sveta 1969–1976, zapisniki komisije za znanstvenoraziskovalno delo 1968–1979, zapisniki komisije za študijske zadeve 1968–1979 ter vpisni listi (osebni izkazi) in zapisniki diplomskih izpitov Filozofske fakultete 1960–1980. Iz navedenega je razvidno, da večina v zadnjem desetletju prevzetega in obdelanega gradiva izvira iz Uprave Univerze v Ljubljani, ki je pač z arhivom tudi najtesneje povezana, gradivo članic Univerze pa je predvsem zaradi v preteklih desetletjih izvedene decentralizacije Univerze in s tem povezane organizacijske osamosvojitve njenih članic ostalo in ostaja na fakultetah. Ponovna homogenizacija in integracija pa poteka navkljub intencijam omenjenih pravnih aktov o visokem šolstvu in Univerzi v Ljubljani počasi in z veliko muko, kar se seveda odraža tudi na afirmaciji arhiva Univerze kot centralne univerzitetne arhivske ustanove. Pa vendarle si arhiv prizadeva tudi za čim učinkovitejše sodelovanje s članicami Univerze, saj sprotno pripravlja predloge in pisna navodila za odbiranje dokumentarnega gradiva, predvsem pa preverja njihovo dokumentarno oziroma arhivsko gradivo, zlasti tam, kjer je prevzemni rok že potekel, gradiva pa zaradi pomanjkanja depojskih prostorov in kadrovskih zmožnosti arhiv (še) ni mogel prevzeti oziroma za prevzem obstajajo druge ovire.

Arhiv išče in vzpostavlja tudi stike s posamezniki, za katere vemo, da imajo arhivsko in muzejsko gradivo z univerzitetno tematiko, in s tistimi, ki ga bodo ponudili v odkup. Intenzivirano je tudi evidentiranje gradiva o semiuniverzitetnih študijih v Ljubljani v 17. in 18. stoletju v tujih, predvsem v avstrijskih arhivih. Sicer pa se arhivalije o omenjenem ljubljanskem višjem šolstvu pred ustanovitvijo Univerze hranijo v skladu z zgodovinskim razvojem v različnih arhivskih ustanovah in knjižnicah v Ljubljani, ne pa v arhivu Univerze. Vprašanje restitucije gradiva o ljubljanski Univerzi, ki se nahaja v arhivih Srbije in Črne gore, pa ostaja povsem odprto.

Na muzejskem področju arhiv oziroma muzej Univerze v Ljubljani posveča večino naporov predvsem učinkovitemu izvajanju primarnega muzejskega dela, torej skrbi za reševanje in dokumentiranje premične kulturne dediščine s področja semiuniverzitetnega šolstva in Univerze v Ljubljani. V zadnjem desetletju je bilo pridobljenih nad sto novih muzejskih eksponatov. Muzeološka obdelava pridobitev obsega inventarizacijo, evidentiranje stanja oziroma poškodb gradiva, zaščito in deponiranje gradiva. V okviru muzejskega oddelka se nahaja tudi fototeka z okrog 20.000 fotografijami, od tega 6000 novejšega datuma, in dokumentacijska zbirka s podrobno obdelanimi podatki o Univerzi in njenih članicah. Sprotno se pripravlja tudi izbor člankov o Univerzi, ki izhajajo v dnevnem časopisju, in se nato vsako leto izdajo v vezani obliki kot ogledalo Univerze v Ljubljani v tisku, v zadnjem času pa izidejo tudi v digitalni obliki na spletni strani Univerze.

Arhivska knjižnica ima okrog 3000 bibliotečnih enot, in sicer večinoma monografij, v manjši meri pa tudi periodike. Večina gradiva je dar Uprave Univerze, nekaj pa je bilo tudi zamenjav in nakupov. V vsebinskem pogledu prevladuje tematika univerz, njihove zgodovine ter arhivistike in muzeologije.

Tako arhivska kakor tudi muzejska dokumentacija gradiva se obdeluje s tremi računalniki z osnovno programsko opremo in z nekaj specializiranimi programi. V okviru raziskovalne dejavnosti osebje arhiva objavlja strokovne članke in razprave iz zgodovine ljubljanskega semiuniverzitetnega šolstva, predvsem pa iz zgodovine Univerze v Ljubljani, in sicer v domačih in tujih strokovnih revijah. V zadnjih desetih letih jih je izšlo skoraj 100.

Povsem naravno je, da arhiv in muzej Univerze v Ljubljani posveča veliko pozornost tudi zadovoljevanju potreb strank. V zadnjem desetletju je bilo več kot 3000 obiskov, od tega okrog 200 raziskovalcev, ki so uporabljali nad 60.000 kosov arhivskega gradiva. Arhivsko gradivo se uporablja na podlagi zakona o arhivih, poslovnika in čitalniškega reda arhiva. Gradivo se daje v uporabo v originalu samo v čitalnici arhiva, izven arhiva pa se lahko izposoja v razstavne in podobne namene samo na podlagi pogodbe. Javno arhivsko gradivo, ki je nastalo do leta 1991, je v celoti dostopno za uporabo razen gradiva, ki vsebuje osebne podatke, ter gradiva zasebnega izvora, ki se uporablja v skladu z določbami izročiteljev.

Seveda se arhiv Univerze v Ljubljani še kako zaveda, da njegovo gradivo, njegovi depoji in zbirke ne morejo biti sami sebi namen in da je prezentacija gradiva (razstavna dejavnost) nujna. Od leta 2000 je arhiv pripravil naslednje razstave: “Univerza v Ljubljani in njeni rektorji”, “Prvi koraki pravnega študija na Univerzi v Ljubljani”, “Deželni dvorec v Ljubljani”, “Stare razglednice Deželnega dvorca in Univerze v Ljubljani (1900-1950)”,   "Gradove svetle zida si v oblake ... France Prešeren v ljubljanskih latinskih in višjih šolah 1813 - 1821", "Gradove svetle zida si v oblake ... France Prešeren v Ljubljanskih latinskih in višjih šolah 1813 - 1821" (Kranj),  "Dr. Matija Slavič, rektor ljubljanske univerze", "Gradove svetle zida si v oblake.... France Prešeren v Ljubljanskih latinskih in višjih šolah 1813 - 1821"  (Dunaj),  "Biotehniška fakulteta skozi čas in prostor. Šest desetletij ljubljanskega študija biotehnike", "Univerza v Ljubljani in njeni rektorji / Universität Ljubljana und deren Rektoren" (Dunaj), "Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani skozi čas in prostor",  "Ustanovitev Univerze v Ljubljani v letu 1919", "Gründung der Universität Ljubljana im Jahre 1919" (Dunaj),  "Častni doktorji Univerze v Ljubljani / Doctores honoris causa Universitatis Labacensis",  "Tehniška fakulteta Univerze v Ljubljani 1919 – 1957", "Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani 1919–1945". Vse razstave so spremljali bogato opremljeni razstavni katalogi oziroma zloženke. V pripravi pa je tudi koncept in zbiranje gradiva za stalno razstavo: “Ljubljana – visokošolski in univerzitetni center”.

Upati je, da bo Univerza v Ljubljani v teh tudi zanjo po rimskem zgodovinarju CorneliusuTacitusu transitus rerum imenovanih časih v iskanju svoje nove vloge našla za svoj arhiv oziroma muzej primeren statusni položaj, potem ko ji je Država za to že ustvarila pravne pogoje. Torej je upati, da bo Univerza v okviru preoblikovanja strokovnih služb svoje Uprave, potem ko so se po izselitvi Pravne fakultete iz centralne univerzitetne stavbe sprostile prostorske kapacitete, dodelila arhivu ustrezne javne in depojske prostore, kar bo na osnovi sporazuma z vodstvi članic in z vodstvom Univerze omogočilo po zakonu določen arhivski prevzem po naših ocenah nekaj tisoč metrov gradiva, ki je nastalo v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja na fakultetah in se tam večinoma še danes nahaja. To bi na praktični ravni omogočilo nastanek centralne univerzitetne arhivske ustanove s centralnimi depojskimi prostori za celotno Univerzo v Ljubljani, torej ne le arhiv oziroma muzej Uprave Univerze, v kar sta se arhiv in muzej ljubljanske univerze v veliki meri razvila v zadnjih dveh desetletjih. Tako bo znova prišla do uveljavitve misel, ki je na Univerzi v Ljubljani prisotna vse od njene ustanovitve, le da je v nekaterih obdobjih bolj evidentna, v drugih manj, namreč, da je varovanje njenega arhivskega in muzejskega gradiva kot kulturne dediščine akt civilizacije, njegovo raziskovanje pa osnova za evropski razvoj na domačih tradicijah utemeljene univerze.