Duševno zdravje

Gradiva za zaposlene za delo s študenti v duševni stiski

Vsakdo izmed nas je včasih v stiski. Lahko se počutimo brez moči in volje ali pa smo vznemirjeni in nas je strah. Običajno so ti občutki kratkotrajni in hitro obvladljivi. Za nekatere pa so ti občutki močni, dolgotrajni in močno vplivajo na njihovo delovanje. Da boste lažje razumeli študente, ki doživljajo kratkotrajne in dolgotrajne stiske ter da se boste znali po svojih najboljših močeh na te stiske odzivati, smo pripravili nabor informacij in virov pomoči ter podpore. Namen gradiv je zbrati osnovne informacije, ki vam bodo lahko v pomoč pri razumevanju stisk ter pri morebitnih usmeritvah študentov na strokovno pomoč. Gradiva ne morejo nadomestiti strokovne obravnave.

Metode deeskalacije+-

Deeskalacija so različne metode in pristopi, s pomočjo katerih obvladujemo jezo, agitacije in preprečujemo agresivno vedenje. V gradivu najdete priročnik z osnovami tehnik deeskalacije, metodo DEFUSE in deset osnovnih postopkov deeskalacije. Gradiva ne morejo nadomestiti strokovne obravnave.

Deeskalacija vključuje tako metode, ki so podporne in spodbujajo študentovo avtonomijo (preventiva), kot take, ki omejujejo in postavljajo meja in pravila (kurativa). Vsaka situacija, v kateri se znajdete, je specifična in bo zahtevala od vas precej fleksibilnosti in iznajdljivosti. Priporočamo branje priročnika Osnove deeskalacijskih tehnik: priročnik za učenje in trening, kjer si lahko preberete več o metodah deeskalacije ter kdaj in kako jih uporabiti. V priročniku avtorji govorijo o pacientih, a vsebino lahko smiselno uporabite tudi pri delu s študenti in v svojem osebnem življenju.

Metoda DEFUSE^[1]

Metoda DEFUSE je preprosta deeskalacijska metoda, ki jo lahko uporabite pri delu s študenti. Pogosto se izkaže, da je že to, da se odzovemo mirno in empatično, dovolj za ublažitev študentove vznemirjenosti in/ali napetosti. Prav tako je pomembno, da skušamo razumeti, kaj študent doživlja, mu to pokažemo ter mu damo dovolj časa in prostora, kar mu bo omogočilo obdržati občutek vrednosti.

V spodnji tabeli je natančneje obrazloženo, kako deluje metoda DEFUSE.

Št.	Korak (ang)	Korak (slo)	Komentar
1.	Depersonalise	Ostanite mirni in ne jemljite osebno.	Samodejna deeskalacija je nenaravno dejanje. Naša naloga je, da prepoznamo lastne sprožilce (situacije, v katerih se pri nas sproži čustveni odziv) in se jih naučimo razrešiti. Prvi korak učinkovite tehnike deeskalacije se tako začne pri poznavanju sebe, zavedanju, katere gumbe lahko drugi pritisnejo, da nas vznemirijo, zatem sledi delo s temi gumbi tako, da ne bodo delovali, ko bo kdo (študent ali kakšna druga oseba) nanje pritisnil.
2.	Empathise/Ego suspension	Empatija in ublažitev ega	Najprej moramo biti zmožni umiriti sebe, šele nato lahko pričakujemo, da bomo zmogli umiriti druge. Ključni dejavnik pri umirjanju vznemirjenih študentov je enostaven – upoštevati moramo, da je potrebno prekiniti boj za moč.
3.	Find out the Facts	Poiščite dejstva	S postavljanjem pravih vprašanj pogosto prekinemo vznemirjenost, kar nam omogoči, da delujemo na področju, ki resnično moti študenta, namesto, da bi se ravnali po (najpogosteje s predsodki pogojenimi) domnevah.
4.	Understand Feelings	Razumevanje čustev	Pomembno je, da se potrudimo razumeti čustva, ki jih študent doživlja. Ni potrebno, da se z njimi strinjamo, vendar je ključno, da jih zaznamo in da se zanje iskreno zanimamo.
5.	Slow Everything Down	Upočasnite dogajanje	Zaznave so popačene, ko se študent (ali kdo drug) vznemiri. Zatorej upočasnjeno govorjenje in gibanje pogosto delujeta pomirjujoče.
6.	End on a Positive Note and Empower the Student.	Zaključite v pozitivnem vzdušju in opolnomočite študenta	Študenta opolnomočite takrat, ko ga usmerite na pot, na kateri se vrača v center svoje lastne moči. Ta moč je povezana z našimi sposobnostmi, znanji, talenti, vero v zaupanje vase, zavedanje svojih potencialov itd. Več o opolnomočenju študentov si lahko preberete v priročniku Opolnomočenje: Podpreti in ne podrediti.

Deset osnovnih postopkov deeskalacije^[2]

Upoštevamo študentov osebni prostor.
Izogibamo se provokativnemu pristopu. Poskrbimo, da sta neverbalna in verbalna komunikacija usklajeni, drža mirna in odprta z primernim očesnim kontaktom (ne strmimo v študenta).
Vzpostavimo ustrezen verbalni kontakt. S študentom naj govori le ena oseba. Govor naj bo miren, počasen, razločen in odločen. Pomembno je, da smo vljudni, se predstavimo in uporabimo vikanje.
Govorimo kratko in jedrnato. Uporabljamo preproste in kratke stavke, enostaven besednjak, izogibamo se kompleksnim vprašanjem. Študentu damo dovolj časa za odgovor, občasno povzamemo ali na kratko ponovimo povedano.
Identificiramo študentove želje in občutke/čustva. Ne osredotočamo se na vedenje, ampak poskušamo ugotoviti razlog zanj, opazujemo študentovo telesno govorico, sporočila, ki nam jih skuša predati z navajanjem na videz nepomembnih podatkov.
Natančno poslušamo, kaj nam študent govori oz. poskuša povedati. Aktivno poslušamo, več poslušamo, kot govorimo, pokažemo, da študenta slišimo (kratki neverbalni in verbalni odzivi – prikimamo, rečemo npr. dobro, vidim, poslušam).
(Ne)strinjamo se z njegovim nestrinjanjem/pritožbami. Pomemben je empatičen odnos, damo mu vedeti, da razumemo, da je jezen, vznemirjen, četudi je razlog za tako vedenje zunaj naše kontrole.
Postavimo jasne meje. Študentu damo vedeti, kaj je sprejemljivo vedenje oz. da je agresija nesprejemljiva in bo sankcionirana, pomembno je, da to navedemo kot dejstvo, ne kot grožnjo. Jasno povemo, da mu ne moremo pomagati, če s svojim vedenjem straši ali ogroža druge ali nas.
Ponudimo možnost izbire in zbudimo optimizem (z možnostjo izbire povrnemo študentu samospoštovanje in občutek moči, poudarimo realne opcije).
Vsa nameravana dejanja študentu predhodno pojasnimo.

Posebna zahvala gre mag. Katji Belšak, univ. dipl. psih., spec. klinične psihologije, izr. prof. dr. Vesni Švab, dr. med, spec. psihiater, Evgenu Kajinu, dr. med., specialist psihiater in izr. prof. dr. Robertu Mastenu za podporo in pomoč pri oblikovanju vsebin ter za strokovni pregled.

Pripravila: Živa Jakšić Ivačič

_[1]_{Povzeto po gradivu, ki ga je pripravil dr. Kajin in po}_{http://www.keepschoolssafe.org/de-escalate-any-student-any-time-anywhere-part-i-ho0/}

_[2]_{Povzel dr. Kajin po A. Čelofiga A. 2015. Deeskalacija. v: Muršec M, Koprivšek J (ur.): Psihiatrični utrinki 4: zbornik prispevkov - četrto Psihiatrično srečanje za zdravnike specialiste in specializante splošne in družinske medicine, Maribor, 6.-7. marec 2015. UKC Maribor, oddelek za psihiatrijo.}

Depresija+-

Depresija je kompleksno stanje, za katerega so značilne spremembe v razpoloženju, mišljenju in medosebnih odnosih (Carr in McNulty, 2006). Je najpogostejša duševna motnja po svetu. V gradivu najdete več o znakih in dejavnikih depresije, različne vire uporabnih informacij in kontakte, kam usmeriti študente z depresijo po pomoč in podporo. Gradiva ne morejo nadomestiti strokovne obravnave.

**Kaj je depresija?** **Znaki depresije** **Kako delati s študenti z depresijo?** **Viri informacij za delo s študenti z depresijo** **Kam usmeriti študenta z depresijo?**

Kaj je depresija?

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je depresija pogosta duševna bolezen, ki po svetu prizadene več kot 300 milijonov ljudi (WHO, 2019). Še vedno ni povsem znano, kaj povzroča depresijo. Obstajajo različne teorije o pomenu bioloških in genetskih dejavnikov, vplivov stresa in okolja, osebnostnih lastnosti, telesnih bolezni itd. Depresijo tako lahko smatramo kot končno skupno pot kompleksnih in mešanih psihosocialnih, genetskih in bioloških vplivov (Kores Plesničar, 2006).

Znaki depresije

O depresiji govorimo takrat, ko se znaki pojavijo in trajajo več kot dva tedna. Če znaki trajajo manj časa, govorimo o začasnem oz. predhodnem stanju (Marušič in Temnik, 2009). Epizoda depresije se lahko pojavi samo enkrat ali pa se ponavlja (Carr in McNulty, 2006).

Med znake ali simptome štejemo:

vsaj 2 tedna trajajoča žalost, pobitost, občutki praznine,
izguba volje, veselja, zanimanja za dejavnosti, ki so človeka prej veselile,
nespečnost, zaspanost,
spremembe apetita (povečan ali zmanjšan),
utrujenost, pomanjkanje energije, upočasnjenost,
nemir, tesnoba,
razdražljivost, jeza,
motnje koncentracije, pozornosti, spomina,
občutki krivde, nesposobnosti, manjvrednosti,
telesni znaki (bolečina v prsih, razbijanje srca, prebavne motnje, znojenje, omotica, težko dihanje, glavobol, bolečine drugod po telesu),
misli na samomor ali strah pred smrtjo (Carr in McNulty, 2006).

Za dodaten uvid v življenje osebe z depresijo vas vabimo h ogledu videoposnetka Svetovne zdravstvene organizacije »Imel sem črnega psa, ime mu je bilo Depresija«. Videoposnetek na jasen način predstavi vpliv depresije na posameznika. S podobnim črnim psom se soočajo tudi mnogi študenti.

Študenti z depresijo niso leni in niso nesposobni za študij. Študenti z depresijo se borijo s črnim psom – depresijo, ki vpliva na vse dele študentovega življenja. Negativno vpliva na spanje, pozornost, koncentracijo, motivacijo, socialne odnose in posledično tudi na študij.

Na depresijo lahko vpliva kar nekaj dejavnikov, ki so zapisani v spodnji preglednici (Dernovšek ipd., 2006):

Dejavniki	Primeri	Vizualni prikaz^[1]
Rizični dejavniki	Depresija v družini Prirojena nagnjenost k razvoju depresije Težko otroštvo Kronične telesne bolezni Osebnostne lastnosti	Vpliv dejavnikov pri depresiji na človekovo življenje lahko ponazorimo s čolnom, ki pluje po vodi. Na čoln je obešena utež, ki čoln upočasnjuje.
Sprožilni dejavniki	Neprijetni dogodki Zdravstvene težave (še posebej kronične in nevrološke bolezni ter organske poškodbe možganov) Izgube (osebe, zveze, delovnega mesta)	Sprožilne dejavnike lahko ponazorimo kot veliko utež, ki na čoln pade nenadoma in povzroči potopitev. Čoln se morda nebi potopil, če nebi bil že obtežen z utežjo pod palubo.
Dejavniki, ki vzdržujejo depresijo	Dejavniki, ki vzdržujejo depresijo so lahko enaki rizičnim ali sprožilnim dejavnikom, navadno pa nastanejo kot posledica depresije same: Brezposelnost Osamljenost Prisotnost pretirane tesnobe	Dejavnike, ki depresijo vzdržujejo lahko prikažemo z še eno utežjo pod palubo, ki preprečuje oz. upočasnjuje dvig čolna nad gladino vode.

Kako delati s študenti z depresijo?

Odnos in komunikacija^[2]

Lahko ste prva oseba, na katero se študent obrne po pomoč ali pa se vam zaupa. Vaš odziv je zato zelo pomemben. Ko se študent na vas obrne, si zanj vzemite čas. Ker obstaja velika verjetnost, da je pri teh študentih že v preteklosti prihajalo do zavrnitev, je bistvenega pomena, da dobijo občutek dobrega odnosa, podpore in razumevanja.

Študenta in njegovo stisko vzemite resno.
Vzemite si čas in ga aktivno poslušajte.
Bodite sočutni, izrazite empatijo.
Študenta ne obsojajte.
Na študenta ne pritiskajte in ga ne kritizirajte.
Do študenta bodite pristni in iskreni.
Podprite študentovo samopodobo in močna področja.
Poskušajte ga motivirati za iskanje pomoči in podpore.

Aktivno poslušanje^[3]

Aktivno poslušanje je način poslušanja, s katerim poslušalec skuša razumeti čustva, potrebe in želje sogovornika in ga pri tem ne obsoja. Sogovornik pri takem poslušanju občuti, da se poslušalec skuša vživeti vanj.

Pri aktivnem poslušanju si lahko pomagate z naslednjimi tehnikami:

postavljanje dodatnih vprašanj za boljše razumevanje : »Kako ste to mislili?«, »Tega nisem dobro razumel. Mi lahko bolj natančno pojasnite?«.
Povzemanje sogovornikove besede za preverjanje pravilnega razumevanja: » Če vas prav razumem, …..«.
Postavljanje vprašanj, ki so usmerjena na čustva/občutenja: »Kako se ob tem počutiš?«
Uporaba spodbujajočih in opogumljajočih pripomb: »Mhm…«, »Povejte kaj več o tem.«

Smernice za vodenje pogovora z osebo, ki ima depresijo in se je obrnila na vas lahko najdete tudi v knjigi Pogovori z ljudmi v duševnih stiskah: Priročnik za svetovanje, str. 42-52. Vsebuje nasvete, razlage in konkretne primere pogovorov.

Poučevanje^[4]

Težave v duševnem zdravju se lahko razvijejo kadarkoli. Bodite pozorni, če boste opazili večje spremembe v obnašanju študenta, saj te spremembe sporočajo, da je študent v stiski.

Včasih vzame več časa, da se študent pokaže v pravi luči glede svojih sposobnosti in znanja. Poskrbite, da bo vsakdo imel to možnost.

Študenti, ki jemljejo določena zdravila imajo lahko težave s stranskimi učinki zdravil kot je jutranja omotičnost, kar lahko vpliva na zmožnost sodelovanja. Za marsikoga tako stanje pomeni, da ima dobre in slabe dnieve Če je le možno, fleksibilnost s strani predavatelja v teh primerih zelo pomaga.

V kolikor gre študent na zdravljenje v bolnišnico, poskrbite za stike. Odsotnost je lahko zelo težek dejavnik in vrnitev pri ohranjenih stikih je dosti bolj verjetna. Pri tem lahko pomagajo tudi tutorji.

V nekaterih primerih bo potrebno odložiti izpit na kasnejši čas ali opraviti izpit drugje, na primer v bolnišnici.

Predavanje in svetovanje sta dve zelo različni stvari. Potrebno je poznati in izpostaviti svoje meje in raje napotiti študenta k specialistu oz. ga napotiti na druge vire pomoči in podpore (seznam različnih virov lahko najdete spodaj).

Ocenjevanje, še posebej, če gre za uradne postopke, je zelo stresna zadeva. Zaradi tega je lahko prikazano znanje dosti slabše od dejanskega. V veliko pomoč so že prijazen odnos, možnost dodatnega časa ter praksa.

Viri informacij za delo s študenti z depresijo

Spodaj smo za vas zbrali različne uporabne vire, ki vam lahko pomagajo pri delu s študenti, ki imajo duševne motnje:

Vir	Vrsta vira	Opis
Dernovšek, M. Z., Mišček, I., Jeriček, H., Tavčar, R. (2005). Skupaj premagajmo depresijo: priročnik za vodje delavnic in predavatelje. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije	Priročnik	Priročnik vsebuje navodila in material za izvedbo štirih delavnic: Nastanek depresije – vzroki, simptomi Zdravljenje in premagovanje depresije Vpliv misli na čustva, vedenje in telo Preprečevanje poslabšanj in ponovitev. Vsebuje delovne liste, nasvete in konkretne vaje, s katerimi si lahko pomagate pri svojem delu. Delavnico lahko izvajate tudi učitelji za študente z depresijo. Pri tem vam lahko pomaga avtorica Helena Jeriček, ki vas bo registrirala in vam nudila strokovno podporo in supervizijo. Na koncu priročnika lahko najdete tudi dodatno literatura, ki vam je lahko v pomoč.
Dernovšek, M. Z., Tavčar, R., Marušič, A., Drobne, M., Drev, A. (2005). Prepoznajmo in premagajmo depresijo: priročnik za depresivne osebe in njihove svojce. V Dernovšek, M. Z., Tavčar, R. (ur.).	Priročnik	Priročnik vsebuje osnovne informacije potrebne za celostno razumevanje depresije: kaj je depresija, kakšni so vzroki za nastanek ter kakšni so simptomi. Vsebuje tudi informacije o delovanju zdravil ter priporočila in strategije za premagovanje depresije. Na koncu so osebe z depresijo z bralci delile svoje osebne zgodbe.
Depresija: prepoznajmo, zdravimo in premagajmo jo	Zloženka	Zloženka Depresija: Prepoznajmo, zdravimo in premagajmo jo je kratek povzetek bistvenih informacij iz priročnika Prepoznajmo in premagajmo depresijo. Vsebuje osnovne informacije o depresiji in vire pomoči ter informacijo o Mreži psiholoških svetovalnic MOČ.
World health organization videoposnetk o depresiji »Življenje z črnim psom«.	Videoposnetek	Videoposnetek je namenjen osebam z depresijo, njihovim bližjim, prijateljem, sodelavcem. Videoposnetek prikazuje kako pomagati in bolje razumeti osebo z depresijo. *Videoposnetek je v angleškem jeziku z možnostjo slovenskih podnapisov.
World health organization videoposnetek o depresiji: »Imel sem črnega psa, ime mu je bilo depresija«.	Videoposnetek	Videoposnetek opisuje življenje z depresijo oz. »črnim psom«. Omogoča vpogled v vpliv in izzive, ki pridejo z boleznijo. Pokaže tudi osnovne strategije, ki pomagajo osebam preboleti depresijo. *Videoposnetek je v angleškem jeziku z možnostjo slovenskih podnapisov.
Dernovšek, M. Z., Gorenc, M., Jeriček, H. (2006). Ko te strese stres: kako prepoznati in zdraviti stresne, anksiozne in depresivne motnje. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja.	Priročnik	Priročnik Ko te strese stres vsebuje 3 glavna poglavja: Stres, Anksiozne motnje in depresija. V poglavju depresija obravnava kaj je depresija, kakšni so dejavniki in simptomi depresije ter kako jo premagovati (strategije) in zdraviti. Na koncu vsebuje delovne liste, vprašalnike in naloge na temo depresije, ki so namenjene osebam z depresijo. Knjiga je uporabna za vse, ki želijo bolje spoznati in razumeti depresijo ter za osebe, ki se spopadajo z depresijo.
Cobain, B. (2008). Ko nič več ni važno: priročnik za mladostnike z depresijo. Radovljica: Didaktika	Priročnik	Priročnik je primarno namenjen najstnikom in mladim odraslim. Na razumljiv način opisuje depresijo, vrste depresije, kako depresija vpliva na možgane in povezanost depresije z drogami, alkoholom in samomorom. Drugi del priročnika pa je usmerjen v iskanje pomoči in vzdrževanju duševnega zdravja, kjer lahko najdete ideje za pomoč študentu, ali pa mu knjigo priporočite.
Smith, L. L., Elliot, C.H. (2009). Depresija za telebane. Ljubljana: Pasadena	Knjiga/priročnik	Knjiga Depresija za telebane vsebuje veliko informacij o depresiji, možnih virov pomoči in podpore ter nasvete za ljudi, ki želijo pomagati bližnjim z depresijo. Je primerna za osebo, ki želi bolj podrobno razumeti depresijo ali za osebo, ki je zbolela za depresijo kot priročnik za samopomoč.
Spletna stran društva DAM	Spletna stran	Širši seznam priročnikov in strokovne literature o depresiji in anksioznosti najdete na spletni strani društva DAM.
Program OMRA: Z večjo pismenostjo o duševnem zdravju do obvladovanja motenj razpoloženja	Spletna stran	Projekt OMRA ponuja delavnice na temo duševnega zdravja. Poleg delavnic ponujajo tudi informacije o različnih duševnih stiskah (tudi o depresiji), osebne zgodbe in priročnike.
OMRA: Biblioterapija	Seznami knjig o duševnih stiskah	OMRA je pripravila seznam knjig na temo: Anksiozne motnje, Depresija, Bipolarna motnja razpoloženja, Stres in Strategije preživetja.
Depresija in bipolarna motnja razpoloženja: priročnik za vse, ki si želijo vedeti več o duševnih motnjah in bolje poskrbeti za svoje duševno zdravje	Priročnik	Priročnik zelo nazorno poda vse osnovne informacije o depresiji: Vzroki, simptomi, vrste, zdravljenje. Vsebuje tudi osem korakov, ki olajšajo posamezniku okrevanje pri depresiji ter nasvete kako pomagati osebi z depresijo. Priročnik je uporaben za pridobivanje informacij o depresiji ter za študenta, ki se z depresijo sooča.
Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ)	Spletna stran	Na svoji spletni strani NIJZ objavlja različne informacije, projekte ter publikacije o duševnem zdravju ter o drugih temah, ki se tičejo javnega zdravja.

Kam usmeriti študenta z depresijo?

Če pri študentu opazite znake ali simptome depresije, jih spodbudite, da poiščejo strokovno pomoč. Prvi vir strokovne pomoči je lahko osebni zdravnik, ki se pogovori s študentom, mu svetuje in ga po potrebi napoti k specialistu – psihiatru ali kliničnemu psihologu.

Druge vire podpore in pomoči lahko najdete pri spodaj naštetih organizacijah:

Zdravstveni dom za študente Univerze v Ljubljani – osebni zdravnik, specialist psihiater, specialist klinični psiholog:
- https://www.zdstudenti.si/ (Trajanje čakalnih dob v Zdravstvenem domu za študente najdete tukaj. Za urgentne primere ni čakalne dobe.)
- https://www.zdstudenti.si/zdravnik/milos-pavlovic/
- https://www.zdstudenti.si/zdravnik/katja-belsak/
- https://www.zdstudenti.si/zdravnik/mateja-okanovic/

POSVET: Center za psihološko svetovanje, kjer nudijo brezplačno svetovanje.
Študente Pedagoške fakultete in Fakultete za družbene vede lahko usmerite na Psihosocialno svetovalnico, ki deluje na Pedagoški fakulteti in nudi brezplačno svetovanje.
Delavnice »Podpora pri spoprijemanju z depresijo«, ki se izvaja v zdravstvenovzgojnih centrih v zdravstvenih domovih po celi Sloveniji. Delavnice so brezplačne, študent potrebuje napotnico od splošnega zdravnika.
Svetovalnica Centra za pomoč mladim v Ljubljani in Mariboru (brezplačno svetovanje).
Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše nudi psihološko svetovanje pri kliničnem psihologu za študente, dokler se šolajo.
Društvo Altra, ki nudi možnost stanovanskih skupin, program samozagovorništva in brezplačno svetovalnico

Če je stiska zelo huda, lahko kontaktirate:

Univerzitetno psihiatrično kliniko Ljubljana: Center za izvenbolnišnično psihiatrijo: Urgentna psihiatrična ambulanta
Reševalno službo 112
Univerzitetno psihiatrično kliniko, Enoto za krizne intervencije (EKI), dežurna služba izven rednega delovnega časa, Grablovičeva 44b (Center za mentalno zdravje, tel. 01/5874 900)
Univerzitetno psihiatrično kliniko, Center za klinično psihiatrijo, Studenec 48 (Psihiatrična klinika, Dežurni zdravnik: 01 5872 112)

Za pomoč lahko študente usmerite tudi na telefone v stiski:


Klic v duševni stiski	01 520 99 00	Vsako noč med 19:00 in 7:00 zjutraj.	https://www.psih-klinika.si/koristne-informacije/klic-v-dusevni-stiski/
Zaupni telefon Samarijan	01 116 123	24h na dan (brezplačen klic)	http://www.telefon-samarijan.si/o-drustvu/
TOM telefon za otroke in mladostnike	01 116 111	Vsak dan med 12:00 in 20:00 (brezplačen klic)	http://www.e-tom.si/tom/kaj-je-tom

Uporabne spletne strani, ki jih lahko priporočite študentom (ter si jih tudi sami preberete):


Spletna stran To sem jaz – kam po pomoč?	Spletna stran vsebuje seznam svetovalnih centrov, kriznih centrov, psihologov in psihiatrov, telefonska in spletna svetovanja, pomoči pri motnji hranjena in druge pomembne informacije za mlade po vsej Sloveniji.	http://www.tosemjaz.net/kam-po-pomoc/
Spletna stran ŽIV? ŽIV!	Spletna stran ŽIV? ŽIV! Je postaja, kjer o duševnem zdravju in samomoru pišejo strokovnjaki in ljudje z osebnimi izkušnjami. Je stičišče informacij, raziskav in preventivnih programov.	http://zivziv.si/razdelek/kako-pomagati/
Spletna stran Društva DAM: Društva za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami	Na spletni strani društva DAM lahko najdete: Seznam psihiatrov in terapevtov v Sloveniji Dodatno literaturo o depresiji in anksioznosti Različna orodja za samopomoč Skupine za samopomoč	http://www.nebojse.si/portal/index.php

Uporabljeni viri

Dernovšek, M. Z., Gorenc, M., Jeriček, H. (2006). Ko te strese stres: kako prepoznati, zdraviti stresne, anksiozne in depresivne motnje. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja.

World Health Organization /WHO/. (2019). Depression. Pridobljeno s https://www.who.int/en/news-room/fact-sheets/detail/depression

Marušič, A., Temnik. S. (2009). Javno duševo zdravje. Celje: Celjska Mohorjeva družba

Dernovšek, M. Z., Mišček, I., Jeriček, H., Tavčar, R. (2005). Skupaj premagajmo depresijo: priročnik za vodje delavnic in predavatelje. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije

Bajec, B., Bizjak, K., Mikuletič Zalaznik, S., Novak Šarota, B., Pečjak. S. (2019). Tutorski priročnik Univerze v Ljubljani. Ljubljana: Univerza v Ljubljani

Blinc Pesek, M., Bogataj, B., Čebašek-Travnik, Z., Dragar, J., Glonar Vodopivec, M., Gorše Goli, A., Groleger, U., Kastelic, A., Klemenčič, A., Kogoj, A., Kogovšek, B., Korenjak, R., Mavri, A., Milič, J., Močnikar Bučar, M., Pirtošek, Z., Pukl Gabrovšek, V., Radovanović, M., Reljič Pirnčič, A., Rujevič, J., Škodlar, B., Tekavčič Grad, O., Toplovec, D., Udovič, B., Zadravec, T., Zajc, P. Zasavnik, A., Ziherlj. S. (2004). Pogovori z ljudmi v duševnih stiskah: priročnik za sveovanje. V Tekavčič Grad, O., (ur). Ljubljana: Založba ZRC

Švab, V. (28. 2. 2019). Potrebe študentov z duševnimi motnjami. [PowerPoint]. Interno gradivo Kariernih centrov Univerze v Ljubljani.

Carr, A. in McNulty, M. (2006). Depression. V A. Carr in M. McNulty (Ur.), The Handbook of Adult Clinical Psychology. An Evidence - Based Practice Approach (291 – 345). New York: Routledge. Kaplan and Sadock’s Comprehensive Textbook of Psychiatry. Seventh Edition on CD.

Kores-Plesničar, Blanka (2006). Epidemiologija, etiologija, klinična slika in diagnostika depresije. Farmacevtski vestnik, letnik 57, številka 4, str. 241-244. URN:NBN:SI:doc-P68OI2VH from http://www.dlib.si

Posebna zahvala gre mag. Katji Belšak, univ. dipl. psih., spec. klinične psihologije, izr. prof. dr. Vesni Švab, dr. med, spec. psihiater in izr. prof. dr. Robertu Mastenu za podporo in pomoč pri oblikovanju vsebin ter za strokovni pregled.

Pripravila: Živa Jakšić Ivačič

_[1]_{Dernovšek, M. Z., Mišček, I., Jeriček, H., Tavčar, R. (2005). Skupaj premagajmo depresijo: priročnik za vodje delavnic in predavatelje. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije}

_[2]_{Povzeto po predavanju dr. Švab na izobraževalnem modulu KCUL Delo s študenti z duševnimi motnjami}

_[3]_{Povzeto po}_{http://gradiva.zik-crnomelj.eu/gradivo-szrs/empatija_in_aktivno_posluanje.html}_{In Tutorskem priročniku Univerze v Ljubljani (2019, str. 23).}

_[4]_{Povzeto po predavanju dr. Švab na izobraževalnem modulu KCUL Delo s študenti z duševnimi motnjami}

Samomor+-

V gradivu najdete informacije o opozorilnih znakih, dejavnikih tveganja, varovalnih dejavnikih in vire informacij za delo s študenti s samomorilnim vedenjem.

**Kako se odzvati, ko se vam študent zaupa?** **Kakšen odnos in komunikacijo vzpostaviti** **Aktivno poslušanje** **Opozorilni znaki samomorilnega vedenja** **Dejavniki tveganja** **Varovalni dejavniki** **Kam lahko pospremite študenta s samomorilnim vedenjem?** **Kako poskrbeti zase pri delu s študenti s samomorilnim vedenjem?** **Viri informacij za delo s študenti s samomorilnim vedenjem**

V vsakem primeru, ne glede na stopnjo tveganja samomorilnega vedenja, napotite študenta k nekomu, ki je usposobljen ali izobražen za nudenje ustrezne pomoči in podpore. Gradiva ne morejo nadomestiti strokovne obravnave.

Samomor, kot končna oblika samomorilnega vedenja, se pri odraslih in mladih ne pojavi kar naenkrat, brez kakršnih koli razlogov ali opozoril. Pogosto je le konec procesa, ki se je lahko začel že dolgo pred samo izvedbo dejanja in med katerim se je tudi odločitev za samomor spreminjala – bila včasih bolj, včasih manj prisotna. Samomor je kompleksen pojav, ki ga ne moremo poenostavljeno razlagati ali iskati enoznančnih vzrokov zanj (Roškar idr., 2009).

Webinar "Kako se pogovarjati z nekom, ki razmišlja o samomoru?

V pomoč vam je lahko webinar, v katerem si lahko ogledate kako se pogovarjati z nekom, ki razmišlja o samomoru in kakšni naj bodo koraki ukrepanja, ko ugotovimo, da je nekdo v stiski:

»Kako se pogovarjati z nekom, ki razmišlja o samomoru?«

»Koraki ukrepanja, ko ugotovimo, da je nekdo v stiski«

Predstavitev je dostopna preko povezave tukaj.

Za izvedbo webinarja uporabljamo program Adobe Connect. Svetujemo vam, da predhodno preverite, ali lahko s svojim računalnikom spremljate webinar. Priporočamo browser Chrome in Adobe Flash Player (verzija 13 ali več). Uporabljate lahko tudi Adobe Connect add-in. Več na povezavi.

Kako se odzvati, ko se vam študent zaupa?^[1]

Študenta, njegovo stisko in namero za samomor vzemite resno.
Če študent namiguje na samomor, ga vprašajte, če je kdaj (že bilo) tako hudo, da je razmišljal, da bi si kaj naredil (več informacij spodaj).
Ob izraženi nameri samopoškodovanja ali samomomora obvestite študenta, da ste zanj dolžni poskrbeti, da bo na varnem in da bo prejel ustrezno podporo.
Ne poskušajte sami izpeljati svetovanja ali ocene pri študentu, ki poroča o samopoškodbeni ali samomorilni nameri temveč prepustite tako obravnavo ustrezno usposobljenim strokovnjakom takoj, ko bo to mogoče.
Pogovorite se s študentom, če je že vpet v kakšen sistem podpore ali pomoči ter kakšne so njegove izkušnje. Po presoji se lahko prvo uporabi ta, že poznan vir podpore.
Študenta (z njegovim strinjanjem) pospremite do nujne psihiatrične pomoči.
V primeru življenjske ogroženosti ali nevarnih okoliščin takoj pokličite 112.
Nemudoma obvestite nadrejenega in opišite, kakšne ukrepe ste izpeljali.

Kakšen odnos in komunikacijo vzpostaviti^[2]

Lahko ste prva oseba, na katero se študent obrne po pomoč ali pa se vam zaupa. Vaš odziv je zato zelo pomemben. Osnovno izhodišče pri pristopu k nekomu, ki poroča o nameri samopoškodovanja ali samomora je, da ostanemo mirni, sočutni in da ne odreagiramo pretirano. Za študenta si moramo vzeti čas in izbrati primeren kraj za pogovor. V pogovoru ga aktivno poslušamo (nasveti za aktivno poslušanje so zapisani spodaj) ter ga spodbujamo, da govori o tem kako se počuti. Pri odzivanju smo sočutni, izražamo empatijo, študenta ne obsojamo in na nikakršen način kritiziramo ali pritiskamo. Zelo pomembno je, da smo do študenta pristni in iskreni.

Če omenja predmete, s katerimi se namerava poškodovati, je smiselno, da jih odstranimo. Zelo pomembno je, da študent dobi občutek, da je sprejet, podprt in da ga poskušate razumeti, saj je verjetno, da študent prvič izpostavlja svoje misli ali namere o samomoru ^[3].

Aktivno poslušanje^[4]

Aktivno poslušanje je način poslušanja, s katerim skuša poslušalec razumeti čustva, potrebe in želje sogovornika. Sogovornik pri takem poslušanju občuti, da se poslušalec skuša vživeti vanj.
Pri aktivnem poslušanju si lahko pomagate z naslednjimi tehnikami:

postavljanje dodatnih vprašanj sogovorniku za boljše razumevanje: »Kako ste to mislili?«, »Tega nisem dobro razumel. Mi lahko bolj natančno pojasnite?«.
Povzemanje sogovornikove besede za preverjanje pravilnega razumevanja: » Če vas prav razumem, …..«.
Postavljanje vprašanj, ki so usmerjena na čustva/občutenja sogovornika: »Kako se ob tem počutiš?«

POMEMBNO: Ostanite mirni in postavite vprašanje o samomorilnosti!

Zelo pomembno je, da študenta, ki nakazuje samomorilne misli ali težnje, vprašate, če je že kdaj razmišljal, da bi storil samomor. Izkaže se, da pogumno in premočrtno spraševanje pomaga sogovorniku odpreti poti, o katerih sicer ni smel, zmogel ali hotel govoriti. Če se pri svoji oceni zmotite in študent ni samomorilen, nič hudega. Bolje je vprašati, saj s tem lahko pomagamo preprečiti katastrofo (Tekavčič Grad idr. , 2004).

Študenta lahko po samomorilnosti vprašamo na več različnih načinov (Roškar idr., 2009):

Manj direktna vprašanja

Si v zadnjem času žalosten ali nesrečen?
Si v zadnjem času zelo nesrečen?
Ali si si kadarkoli želel, da bi zaspal in se nikoli več ne zbudil?
Si si kdaj želel, da ne bi več živel?

Bolj direktna vprašanja

Kadar so ljudje v takšni stiski, v kakršni se mi zdi, da si ti, si včasih želijo, da bi bili mrtvi. Sprašujem se, če se tako počutiš tudi ti?
Si bil v zadnjem času tako nesrečen, da si si želel, da bi bil mrtev?
Zdi se mi, da si zelo nesrečen. Ali razmišljaš o tem, da bi se ubil?
Razmišljaš o samomoru?

Izogibajte se vprašanjem, ki sprašujejo zgoj po potrditvi, da je vse v redu kot npr.: »Saj ne razmišljaš o kakšnem samomoru, kajne?« ^[5].

Če študent na vprašanja o samomoru odgovori pritrdilno, je pomembno, da raziščete, ali o samomoru razmišlja tudi konkretno. Pomembno si je odgovoriti na naslednja vprašanja: Ali ima izdelan načrt? Kako konkreten je? Ali ga je že kdaj poskušal izvesti? Odgovore na ta vprašanja moramo dobiti, saj je samomorilno vedenje proces, ki se stopnjuje od samomorilnih misli, namena, načrta, poskusa ali dejanja. Bolj kot je študent napredoval po teh stopnjah, večje je tveganje da bo samomor tudi izvedel. V vsakem primeru, ne glede na stopnjo tveganja, napotite osebo k nekomu, ki je usposobljen ali izobražen za nudenje ustrezne pomoči in podpore. Študenta obvestite, da je vaša dolžnost, da poskrbite zanj, da bo na varnem in da bo prejel ustrezno podporo. Ne strinjajte se, če oseba želi, da bi to ostalo skrivnost. Bolj pomembna je skrb za varnost te osebe. Morda boste morali govoriti še s kom drugim, da bi zagotovili varnost ogrožene osebe.^[6]

Človek, ki je samomorilno ogrožen, naj čim prej obišče svojega zdravnika. Če se le da, ga tja pospremimo. Vsako osebo naj po poskusu samomora pregleda psihiater. Morda bo potreben tudi sprejem v bolnišnico brez privolitve, vsaj dokler ne mine krizno stanje in neposredna nevarnost za njegovo življenje. Takrat je izjemno pomembna podpora in vzpodbuda, da vztraja pri zdravljenju^[7].

Opozorilni znaki samomorilnega vedenja^[9]

Pri delu s študenti moramo biti pozorni na znake samomorilnega vedenja:

izjave, ki nakazujejo željo po smrti,
povečanje zlorabe drog in alkohola,
izražanje občutkov obupa,
znaki anksioznosti, vključno s povečanim nemirom in spremembami spanja,
izražanje občutkov ujetosti,
izražanja občutkov nemoči,
umik iz socialnih stikov s prijatelji in družino,
nenadne spremembe v vedenju,
neobičajno izražanje jeze,
opazno spreminjanje razpoloženja.

Dejavniki tveganja

Dejavniki tveganja za samomorilno vedenje in dejanje se delijo na individualne, družinske in okoljske. Le-ti pa se ne pojavljajo izolirano, največkrat se namreč prekrivajo in se povezujejo:

Individualni dejavniki: duševne motnje, osebnostne značilnosti, načini reševanja problemov, nizka samopodoba, zloraba drug ali alkohola, spolna usmerjenost (Roškar idr., 2009). Poleg navedenih sem lahko vključimo tudi pretekle samomorilne poskuse, telesne bolezni, spol, starost, stan, izobrazba in socialnoekonomski status v družbi (Marušić in Temnik, 2009).

Duševne motnje predstavljajo najpogostejši dejavnik tveganja za razvoj samomorilnega vedenja. Najvišje tveganje za smrt (naravno in nenaravno) med osebami z duševnimi motnjami najdemo med motnjami odvisnosti in hranjena ter med tistimi, ki so že poskušali narediti samomor. Tveganje za nenaravno smrt (samomor) pa je še posebej visoko pri osebah s funkcionalnimi duševnimi motnjami (npr. shizofrenija, depresija) (Marušić in Temnik, 2009). Pri mladih, ki samomor izvršijo, je 90% verjetnost, da imajo duševne motnje (Roškar idr., 2009).

Družinski dejavniki: značilnosti družinskega sistema, ločitev ali izguba staršev, spolne, fizične ali psihične zlorabe v družini (Roškar idr., 2009).

Dejavniki okolja izhajajo iz socialne okolja, šolskega konteksta, vpliva interneta ter ostalih medijev (Roškar idr., 2009). Sem spadajo tudi nacionalne in regionalne značilnosti in nenadne spremembe okolja (Marušič in Temnik, 2009).

Strokovnjaki opozarjajo, da so rizični dejavniki tudi vsi, ki izzovejo občutek obupa in nepripadnosti (Marušič in Temnik, 2009).

Varovalni dejavniki^[10]

Varovalni dejavniki so tisti, ki zmanjšujejo tveganje za razvoj samomorilnega vedenja.

Individualni dejavniki: dobre socialne spretnosti, pozitivna samopodoba, zaupanje vase in v svoje sposobnosti, sposobnost iskanja pomoči v stresnih situacijah in iskanje nasvetov pri pomembnih odločitvah, odprtost za upoštevanje predlogov in izkušenj drugih ljudi, odprtost za sprejemanje novega znanja.

Družinski dejavniki: dober odnos s starši in drugimi družinskimi člani, podpora s strani družine, zgled za konstruktivne načine reševanje stresnih situacij.

Dejavniki okolja: dobra socialna integracija, dober odnos z vrstniki, učitelji in drugimi pomembnimi odraslimi.

Kam lahko pospremite študenta s samomorilnim vedenjem?

Presoditi kako zelo življenjsko ogrožen je študent v danem trenutku je lahko zelo težko. V vsakem primeru moramo stisko ter izražene namere vzeti zelo resno. Pomembno, je, da se pri študentu pozanimamo, ali je že vpet v kakšen sistem podpore ter kakšne so njegove izkušnje. Pomembno je tudi, da je da se študent strinja s predlagano podporo (razen v hudih kriznih situacijah, kjer se ne more odločati zase ali pa je trenutno življenjsko ogrožen - takrat kličete 112). Če študent nima ustrezne podpore, ga lahko pospremimo do nujne psihiatrične pomoči oz. urgentne službe.

Urgentna psihiatrična ambulanta (UPA), od 8. do 15. ure, Njegoševa 4 (Poliklinika, Center za izvenbolnišnično psihiatrijo, tel. 01/4750 670).. Namen Urgentne psihiatrične ambulante je hitra ocena psihičnega stanja, začetno svetovanje in uvedba zdravil, oziroma prilagajanje zdravil, če jih pacienti že imajo predpisane, usmeritev v dodatne diagnostične postopke, če so le-ti potrebni ter usmeritev pacienta v nadaljnjo obravnavo (ambulantno izbranemu zdravniku, specialistu psihiatru ali specialistu nepsihiatrične stroke, oziroma v bolnišnično obravnavo).
Enota za krizne intervencije (EKI), dežurna služba izven rednega delovnega časa, Grablovičeva 44b (Center za mentalno zdravje, tel. 01/5874 900)
Center za klinično psihiatrijo, Studenec 48 (Psihiatrična klinika, Dežurni zdravnik: 01 5872 112)

Ko je študent obravnavan pri psihiatru (v Zdravstvenem domu za študente ali kje druge) je priporočljivo, da je v obravnavi tudi pri kliničnem psihologu ter kasneje vključen v svetovalnico in/ali skupino za samopomoč. Čakalne dobe v Zdravstvenem domu za študente najdete tukaj. Za urgentne primere ni čakalne dobe.

Ko je študent v ustrezni zdravstveni obravnavi, ga poskušajte usmeriti (v kolikor še ni vključen v tovrstno podporo) na različne brezplačne svetovalnice za ljudi v stiski:

POSVET: Center za psihološko svetovanje, kjer nudijo brezplačno svetovanje.
Študente Pedagoške fakultete in Fakultete za družbene vede lahko usmerite na Psihosocialno svetovalnico, ki deluje na Pedagoški fakulteti in nudi brezplačno svetovanje.
Svetovalnica Centra za pomoč mladim v Ljubljani in Mariboru (brezplačno svetovanje).

Če je študent že v obravnavi in opazite, da se mu stanje poslabšuje, študenta usmerite najprej k strokovnjaku, pri katerem je že v obravnavi. V kritičnih situacijah je skoraj vedno mogoče dobiti izredni termin. V primeru kritičnega stanja, kjer je študentovo življenje ogroženo, kličite 112.

Kako poskrbeti zase pri delu s študenti s samomorilnim vedenjem? ^[11]

Soočanje s samomorilnim vedenjem druge osebe je velik izziv in težko breme, zato morate pri delu s študenti poskrbeti zase.

Zavedanje svojega čustvenega odziva
Ko se srečate s samomorilnim študentom je zelo pomembno, da se zavedate svojih čustvenih odzivov. Ob izražanju želje po smrti se lahko v vas sprožijo občutki žalosti, jeze, šoka, dvoma, krivde, nemoči, gnusa ali celo zavračanja. Že sama misel na samomor je lahko zastrašujoča. Strah je v takih situacijah najbolj naravna reakcija, ki za seboj prinese zanikanje. Posledično lahko zgrešite oz. zanikate samomorilne znake ali pa mislite, da posameznik samo išče pozornost. Zaradi čustev, ki naravno privrejo na dan v takšni situaciji, morate biti pozorni na vaše čustvene reakcije, jih prepoznati ter pravilno ravnati.
Poiščite podporo in pomoč zase
Delo s samomorilnimi študenti je naporno in stresno. Pri tem potrebujete pomoč, ki je lahko v obliki posvetovanja s sodelavci, supervizijske skupine ali posvetovanje s strokovnjaki na tem področju.
Nova znanja
Stalno izobraževanje na temo samomorilnega vedenja in samopoškodovanja je koristno in nujno potrebno.
Bodite iskreni sami s seboj
Pri delu s samomorilnimi študenti morate biti do sebe povsem odkriti. Še posebej, če se vam je študent zaupal in od vas pričakuje pomoč. V taki situaciji se lahko počutite preobremenjeni. Vaša naloga je, da ustrezno prilagajate učni proces, da poskušate prepoznati stiske, študenta podpreti in ga usmeriti po pomoč.

Viri informacij za delo s študenti s samomorilnim vedenjem

Spodaj smo za vas zbrali različne uporabne vire, ki vam lahko pomagajo pri delu s študenti s samomorilnim vedenjem:

Vir	Vrsta vira	Opis vira
Roškar, S., Tančič, A., Poštuvan, V., Kuzmanić, M., Groleger, U. (2009). Spregovorimo o samomoru med mladimi. V Tančič, A., Poštuvan, V., Roškar, S. (ur.) Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja	Priročnik/knjiga	Priročnik vsebuje informacije o mladih in kako se njihovo specifično razvojno obdobje povezje s samomorilnostjo, stanje samomora in mladih v Sloveniji, dejavnike tveganja za samomor ter kako pomagati mladim pri iskanju pomoči. Poleg informacij so v knjigo vključeni tudi dragoceni praktični nasveti ter predlogi za ukrepanje.
Blinc Pesek, M., Bogataj, B., Čebašek-Travnik, Z., Dragar, J., Glonar Vodopivec, M., Gorše Goli, A., Groleger, U., Kastelic, A., Klemenčič, A., Kogoj, A., Kogovšek, B., Korenjak, R., Mavri, A., Milič, J., Močnikar Bučar, M., Pirtošek, Z., Pukl Gabrovšek, V., Radovanović, M., Reljič Pirnčič, A., Rujevič, J., Škodlar, B., Tekavčič Grad, O., Toplovec, D., Udovič, B., Zadravec, T., Zajc, P. Zasavnik, A., Ziherlj. S. (2004). Pogovori z ljudmi v duševnih stiskah: priročnik za sveovanje. V Tekavčič Grad, O., (ur). Ljubljana: Založba ZRC	Knjiga	Knjiga je primarno namenjena telefonskim svetovalcem na kriznih telefonih. Vsebuje konkretne nasvete za vodenje pogovora (med drugim) z suicidalno osebo ter konkretne primere pogovorov.
Marušič, A., Temnik, S. (2009). Javno duševno zdravje. Celje: Celjska Mohorjeva družba	Knjiga	Knjiga obravnava povezavo med javnih in duševnim zdravjem. Deseto in enajsto poglavje pa se ukvarjata s samomorom, kako je povezan z duševnimi motnjami ter kako je samomor tipičen kazalec javnega duševnega zdravja.
Bercelj Anderluh, M., Brecelj Kobe, M., Dernovšek, M.Z., Groleger, U., Knez, D., Konec Juričič, N., Lovrenčič, M., Marušič, A., Pišljar, M., Roškar, S., Sernec, K., Šešok, J., Šmagelj, J., Tavčar, R., Tekavčič Grad, O., Tomori, M., Turčin, A., Zajc, P., Zorko, M., Žmitek, A. (2003). Slovenija s samomorom ali brez. V Marušič, A., Roškar, S. (ur.). Ljubljana: DZS	Knjiga	Knjiga obravnava fenomen samomora v Sloveniji. V prvem delu avtorji opredeljuje samomor iz različnih strok in zornih kotov, drugo poglavje je namenjeno strategijam preprečevanja samomorov ter zadnji del žalovanju po samomoru bližnjega.
Valenčič, Ž. (2009). Samomor: večplastni fenomen. Maribor: Ozara Slovenija	Poljudnostrokovna knjiga	Knjiga podrobno obravnava samomor iz zgodovinskega in geografskega vidika, duševnih motenj, spola, družine, otrok in starostnikov.
Samomorilna dejanja	Spletna stran	Nuša Konec Juričič v svojem prispevku povzame osnovne informacije o samomoru, slovensko statistiko ter pogosta napačna prepričanja. V prispevku opiše tudi kako se odzvati v različnih situacijah, povezanih s samomorom (grožnja, poskus in izvedba).
K preprečevanju samomora lahko prispeva vsakdo	Spletna stran	Prispevek K preprečevanju samomora lahko prispeva vsak lahko najdete poglavje Mladi kot posebej ranljiva skupina ter bogat nabor prilog (viri pomoči, zloženke, dogajanje v Sloveniji na področju preventive samomorov ipd.)
Kadar nas je strah, da bi si kdo lahko vzel življenje	Zloženka	Letak vsebuje ključne informacije, ki jih je potrebno vedeti, ko delate s študenti s samomorilnim vedenjem. Vsebuje informacije o dejavnikih tveganja, opozorilnih znakih, depresiji, kako se odzvati in kje poiskati strokovno pomoč.
Kako prepoznati samomorilno vedenje?	Prispevek	Prispevek društva Živ? Živ! opisuje opozorilne znake samomorilnega vedenja ter napotke, kako ravnati z osebo, ki te znake kaže.
Po samomoru	Spletna stran	Na spletni strani lahko najdete uporabne vsebine, ki vam lahko pomagajo kako po samomoru. Vsebuje informacije o žalovanju in reintegraciji.

Za pomoč lahko študente usmerite tudi na telefone v stiski:


Klic v duševni stiski	01 529 99 00	Vsako noč med 19:00 in 7:00 zjutraj.
Zaupni telefon Samarijan	01 116 123	24h na dan (brezplačen klic)
TOM telefon za otroke in mladostnike	01 116 111	Vsak dan med 12:00 in 20:00 (brezplačen klic)

Uporabne spletne strani, ki jih lahko priporočite študentom (ter si jih tudi sami preberete):


Spletna stran To sem jaz – kam po pomoč?	Spletna stran vsebuje seznam svetovalnih centrov, kriznih centrov, psihologov in psihiatrov, telefonska in spletna svetovanja, pomoči pri motnji hranjena in druge pomembne informacije za mlade po vsej Sloveniji.
Spletna stran ŽIV? ŽIV!	Spletna stran ŽIV? ŽIV! Je postaja, kjer o duševnem zdravju in samomoru pišejo strokovnjaki in ljudje z osebnimi izkušnjami. Je stičišče informacij, raziskav in preventivnih programov.
Spletna stran Društva DAM: Društva za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami	Na spletni strani društva DAM lahko najdete: Seznam psihiatrov in terapevtov v Sloveniji Dodatno literaturo o depresiji in anksioznosti Različna orodja za samopomoč Skupine za samopomoč

Uporabljeni viri

Marušič, A., in Temnik, S. (2009). Javno duševno zdravje. Celje: Celjska Mohorjeva družba

Roškar, S., Tančič, A., Poštuvan, V., Kuzmanić, M., Groleger, U. (2009). Spregovorimo o samomoru med mladimi. V Tančič, A., Poštuvan, V., Roškar, S. (ur.) Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja

Kajin, E. (2019). Predlogi za odziv v primeru grožnje s samomorov. Interno gradivo Kariernih centrov Univerze v Ljubljani.

Švab, V. (28. 2. 2019). Potrebe študentov z duševnimi motnjami. [PowerPoint]. Interno gradivo Kariernih centrov Univerze v Ljubljani.

Posebna zahvala gre mag. Katji Belšak, univ. dipl. psih., specialistki klinične psihologije, izr. prof. dr. Vesni Švab, dr. med, spec. psihiater in izr. prof. dr. Robertu Mastenu za podporo in pomoč pri oblikovanju vsebin ter za strokovni pregled.

Pripravila: Živa Jakšić Ivačič

_[1]_{Povzeto po predavanju dr. Švab na izobraževalnem modulu KCUL Delo s študenti z duševnimi motnjami ter gradiva, ki ga je pripravil dr. Kajin}

_[2]_{Povzeto po PPT dr. Švab in knjigi Spregovorimo o samomoru med mladimi (str. 87 in 88)}

_[3]_{Povzeto po predavanju dr. Švab na izobraževalnem modulu KCUL Delo s študenti z duševnimi motnjami ter gradiva, ki ga je pripravil dr. Kajin}

_[4]_{Povzeto po}_{http://gradiva.zik-crnomelj.eu/gradivo-szrs/empatija_in_aktivno_posluanje.html}

_{In Tutorskem priročniku Univerze v Ljubljani (2019, str. 23).}

_[5]_{Kajin, E. (2019). Predlogi za odziv v primeru grožnje s samomorov. Interno gradivo Kariernih centrov Univerze v Ljubljani.}

_[6]_{Kajin, E. (2019). Predlogi za odziv v primeru grožnje s samomorov. Interno gradivo Kariernih centrov Univerze v Ljubljani.}

_[7]_{Kajin, E. (2019). Predlogi za odziv v primeru grožnje s samomorov. Interno gradivo Kariernih centrov Univerze v Ljubljani.}

_[8]_{Roškar, Tančič, Poštuvan, Kuzmanić in Gloreger, 2009}

_[9]_{Marušič in Temnik, 2009}

_[10]_{Roškar idr., 2009}

Anksioznost+-

**Kako prepoznamo tesnobo?** **Anksiozne motnje, ko je tesnobe preveč** **Kako si lahko pri premagovanju tesnobe in stresa pomagamo sami?** **Kam lahko usmerim študenta z anksioznimi stiskami?** **Viri informacij za delo z anksioznimi študenti**

Poglavje o stresu in anksioznosti je za Tutorski priročnik Univerze v Ljubljani pripravila dr. Brigita Novak Šarotar. Za vas smo izbrali nekaj poglavji, ki so vam lahko v pomoč pri razumevanju anksioznosti. Za več vsebin vam priporočamo branje 7. poglavja Tutorskega priročnika Ko pride do daljšega obdobja stresa, neuspeha ali tesnobe.

Kako prepoznamo tesnobo?[1]

Občasna tesnoba ali anksioznost je pogosto čustvo, ki ga sicer poznamo vsi ljudje. Gre za neprijetno čustvo, ki povzroča občutek notranje utesnjenosti. Občutek tesnobe je še najbližje občutku treme, ki je sicer vezan na nek konkretni dogodek, kot je na primer izpit ali javno nastopanje. Pri tesnobi pa čutimo »nedoločen strah«, ki je človeku pogosto nerazložljiv.

Tesnoba se lahko pojavlja postopoma ali pa se začne nenadno. Traja lahko nekaj minut in je komaj zaznavna ali pa se kaže v obliki paničnih napadov.

Ob stresnem dogodku je povsem običajno, da ste tesnobni, zaskrbljeni, ker ste usmerjeni na nevarnost in se telo aktivira za boj ali beg; gre torej za evolucijsko pogojeno obrambo pred grozečo nevarnostjo. Tesnoba ima torej predvsem varovalno vlogo, bolezenska pa je v primeru, ko je pretirana ali pa se izraža brez razloga. Tesnoba je simptom, ki se razen v običajnih življenjskih situacijah izraža tudi v vseh s stresom povzročenih duševnih motnjah.

Anksiozne motnje, ko je tesnobe preveč[2]

Tesnoba, občutek notranje napetosti, ki se mu lahko pridruži tudi nemir, pa se pogosto in močno izraža tudi takrat, ko se človek ne nahaja v ogrožajoči situaciji. O bolezenski tesnobi govorimo, ko se tesnoba pojavi v situacijah, kjer ni potrebna in ni zunanjega vzroka zanjo, če je potrebna, vendar traja predolgo, ter če človeka onesposobi do take mere, da ni več sposoben normalno delovati.

Tovrstno tesnobo najdemo pri anksioznih motnjah, med katere spadajo generalizirana anksiozna motnja, panična motnja, obsesivno kompulzivna motnja in različne fobije. Navedene motnje so podrobneje opisane v nadaljevanju. Tesnoba tako postane moteča in obremenjujoča, močno lahko ovira običajno človekovo udejstvovanje in slabša kakovost življenja.


Generalizirana anksiozna motnja	Osnovna značilnost je tesnoba, ki je splošna in trajna ter ni omejena na nobeno posebno zunanjo okoliščino. Oseba je razdražljiva, hitro se psihično in fizično utrudi, prisotni so strah in zaskrbljenost pred prihodnostjo, težave s koncentracijo, mišična napetost, glavobol, tresenje rok, občutje nesposobnosti relaksacije.
Panična motnja	Tesnoba se izraža v obliki paničnih napadov, ki se ponavljajo nepričakovano in niso vezani na kako določeno situacijo in v okoliščinah, ki same po sebi niso nevarne. Oseba zaradi vegetativnega vzburjenja čuti vrsto simptomov, kot so razbijanje srca, pospešen pulz, potenje, tresavica, ima občutek kratke sape in dušenja, lahko se pojavijo bolečina v prsih, trebuhu, občutek slabosti, vrtoglavica in omotičnost, občutek mraza ali vročine ter mravljinčenje po koži. Osebo najbolj ohromi strah pred smrtjo, strah pred izgubo nadzora nad samim seboj ter strah pred tem, da bo izgubil zdrav razum.
Obsesivno kompulzivna motnja	Značilni so ponavljajoče se vsiljive misli, obsesije in ponavljajoče se ritualistično vedenje, kompulzije, ki jih spremlja tesnoba, še zlasti tedaj, ko se skuša bolnik upreti tem simptomom. Obsesivne misli oseba prepoznava kot svoje lastne, čeprav so nehotne, iracionalne in pogosto neprijetne ali agresivne. Tudi kompulzije so gibi ali vedenje, ki ni uporabno in tudi ne prinaša veselja.
Fobične anksiozne motnje	Značilno je, da tesnobo sprožijo določeni zunanji objekti ali situacije, ki sami po sebi niso nevarni. Strah je torej vezan na različne objekte in situacije, npr. na zaprte prostore, odprte prostore, višino, temo, vremenske pojave, bolečino, umazanijo, pogled na kri ipd. Takih objektov ali situacij se zato oseba izogiba, včasih pa jo že misel nanje navda s strahom, ki je lahko le blago nelagodje, lahko pa doseže stopnjo groze. Študenta lahko močno ovira tudi socialna fobija, ko se anksioznost sproži v omejenih socialnih položajih z manjšo skupino ljudi, v katerih oseba pričakuje, da bo izpostavljena preverjanju ali kritiki, zato se simptomi pogosto izrazijo na izpitih.

Ob prvem paničnem napadu se človek pogosto zelo ustraši, prepričan je, da nekaj hudo narobe na telesni ravni in pogosto obišče urgenco. V času med napadi težave niso prisotne, pogosto pa je prisotna anticipatorna anksioznost – to je strah pred naslednjim napadom. Pozornost je pogosto selektivno usmerjena na določene telesne odzive, pretirano tesnobo pa izzove napačna razlaga posameznega slučajnega telesnega ali duševnega simptoma, ki pa sam po sebi ni nevaren.

Kako si lahko pri premagovanju tesnobe in stresa pomagamo sami?[3]

Vsak izmed nas uporablja svoj način sproščanja. Načini so zelo raznoliki, od telesne vadbe, joge, teka, hoje, branja knjig, druženja, klepeta s prijatelji, dela in hobijev.

Ena od učinkovitih in preprostih metod, kako lahko vplivamo na svoje počutje, je gibanje. Telesna aktivnost blaži strese vsakdanjega življenja. Redna telesna vadba vpliva na zmanjšanje občutkov tesnobe.

Druga učinkovita metoda za premagovanje stresa med študenti je počitek, saj je zadosten počitek nujno potreben za obnovo tako telesnih kot duševnih sposobnosti. Zadosten počitek izboljša sposobnost koncentracije ter druge intelektualne sposobnosti in izboljšuje uspeh pri študiju.

Kot tutor lahko študenta spodbujate, da se v prostem času usmeri v hobije in stvari, ki ga zanimajo. Priporoča se tudi druženje in povezovanje preko skupnih interesov, kar je še posebej pomembno pri študentih, ki so ob selitvi v drug kraj ostali brez pomembne družbene mreže in prijateljev.

Tutor lahko z vprašanji, kot so: »Kako se privajaš na življenje v drugem kraju?«, »Si osamljen?«, »Pogrešaš domače?«, »Si dobil že kaj novih prijateljev na fakulteti?« ipd., da študentu vedeti, da je na voljo tudi za bolj osebne teme in ne zgolj za nasvete glede študija. Mnogokrat je to dovolj, da se študent razbremeni že s tem, ko svojo stisko podeli.

Sprostitvene tehnike, pomoč pri premagovanju tesnobe in stresa

Izmed sprostitvenih tehnik so najbolj priporočljive dihalne vaje, globoko sproščanje, vizualizacija, čuječnost in avtogeni trening:

Nadzorovano dihanje je ob pravilnem izvajanju zelo učinkovito sproščanje. Ob vdihu se trebušna prepona napne in razširi, ob izdihu pa se sprosti. Pomembno je, da pride do globokega vdiha skozi nos in počasnega izdiha skozi usta. Telo mora biti v udobnem položaju in s sproščenimi mišicami. Med vdihovanjem štejemo do štiri, nato za štiri sekunde zadržimo dih in ob izdihu ponovno štejemo do štiri. S pravilnim dihanjem se lahko hitro sprostimo in tako zmanjšamo raven stresa.
Postopno mišično sproščanje je sistematična tehnika za doseganje stanja globoke sproščenosti. V natančno določenem zaporedju postopoma sproščamo 16 glavnih mišičnih skupin telesa. Začnemo s pestjo in spodnjim delom roke, sledijo zgornji del roke, zgornji in spodnji del čela, očesne mišice, usta, čeljust, zadnji del vratu, ramena in spodnji del vratu. Sledijo mišice prsnega koša, globoko vdihnemo zrak v prsi in zadržimo deset sekund, nato izdihnemo. Sledijo mišice trebuha, stegna ter spodnjega dela noge in stopala.

Vsako vajo ponovimo dvakrat. Potekajo tako, da mišice najprej napnemo za nekaj sekund, potem pa jih popustimo. Cilj vaje je naučiti se, kaj je napetost in kaj sproščenost. Zatezanje in sproščenost različnih mišičnih skupin telesa sproži stanje sproščenosti.

Udobno se namestimo v fotelj ali stol. Naslonimo se nazaj, glava naj po možnosti počiva na naslonu, roke pa na kolenih ali stranskih naslonih. Noge so vzporedno druga ob drugi, s stopali na tleh. Oči so zaprte, da se bolje usmerjamo na notranje dogajanje v telesu. Čas sprostitve naj bo dvakrat daljši od časa zategnitve mišic. Naša pozornost je stalno usmerjena na dogajanje in občutke v mišicah, dihanje mora biti mirno in enakomerno. Pri vsakem koraku se najprej osredotočimo na občutek napetosti, ki mu sledi sprostitev.
Vizualizacija je metoda, ki lahko s pomočjo domišljije spreminja naše vedenje, čustvovanje in celo naše notranje fiziološko stanje. Moč domišljije je večja od moči zavestne volje.

V mislih si lahko predstavljamo npr., kako lebdimo na morski gladini, kako se listje ziba v vetru, kako poslušamo ptičje petje ipd.

Pomembno je, da sceno vizualiziramo z dovolj podrobnostmi, da popolnoma pritegne našo pozornost. Ko dosežemo stanje sproščenosti, dosežemo učinek na fiziološki ravni telesa, zmanjša se napetost v mišicah, upočasni se srčni utrip, zniža se krvni pritisk. Slike, ki si jih prikličemo in ob njih uživamo, nas sprostijo in nam odženejo negativne misli.
Čuječnost ali zavestna osredotočenost je usmerjenost pozornosti na sedanji trenutek, ki jo spremlja nenavezanost. Pojem se nanaša na jasno, nerefleksirano pozornost, ki je usmerjena na sedanjost, na mentalne in fizične procese, ki se pojavljajo iz trenutka v trenutek. Zaradi široke uporabnosti in koristnosti, se je praksa čuječnosti v zadnjih dveh desetletjih razširila po celem svetu. Uporablja se kot tehnika v psihoterapiji, predvsem pri obvladovanju anksioznosti. V pomoč je lahko pri zmanjševanju stresa pri kroničnih bolečinah, uporablja se v šolah.

Glavne značilnosti čuječnosti so torej prisotnost iz trenutka v trenutek (stabilna prisotnost), budnost v odnosu do sedanjosti ter zelo jasna kognicija. Gre za koncentracijo in zbranost na aktualni trenutek in na tisto, kar se v tem hipu pojavlja, npr. slišimo dežne kaplje, vemo, da gre za dežne kaplje in da je to vse, kar je, in da nanje ne odreagiramo. Pomembno je, da se v mentalne in fizične procese ne vmešavamo, da jih opazujemo brez reakcij, da smo nanje nenavezani in neudeleženi – saj ni stvari, ki traja dlje kot hip.
Avtogeni trening sestoji iz šestih vaj in temelji na zmanjševanju napetosti preko psihične koncentracije. Sprva mora potekati pod vodstvom izkušenega terapevta, pozneje pa posameznik vaje lahko dela sam.

Kam lahko usmerim študenta z anksioznimi stiskami?

Študenta v stiski spodbudite, da poišče strokovno pomoč. Prvi vir strokovne pomoči je lahko osebni zdravnik, ki se pogovori s študentom, mu svetuje in ga po potrebi napoti k specialistu – psihiatru ali kliničnemu psihologu.

Druge vire podpore in pomoči lahko najdete pri spodaj naštetih organizacijah:

Zdravstveni dom za študente Univerze v Ljubljani – osebni zdravnik, specialist psihiater, specialist klinični psiholog:
POSVET: Center za psihološko svetovanje, kjer nudijo brezplačno svetovanje
Študente Pedagoške fakultete in Fakultete za družbene vede lahko usmerite na Psihosocialno svetovalnico, ki deluje na Pedagoški fakulteti in nudi brezplačno svetovanje
Delavnice »Podpora pri spoprijemanju z tesnobo«, ki se izvaja v zdravstvenovzgojnih centrih v zdravstvenih domovih po celi Sloveniji. Delavnice so brezplačne, študent potrebuje napotnico od splošnega zdravnika.
Svetovalnica Centra za pomoč mladim v Ljubljani in Mariboru (brezplačno svetovanje)
Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše nudi psihološko svetovanje pri kliničnem psihologu za študente, dokler se šolajo
Društvo Altra, ki nudi možnost stanovanjskih skupin, program samozagovorništva in brezplačno svetovalnico

Če je stiska zelo huda, lahko kontaktirate spodnje vire pomoči:

Univerzitetna psihiatrična klinika Ljubljana: Center za izvenbolnišnično psihiatrijo: Urgentna psihiatrična ambulanta
Reševalna služba 112
Univerzitetna psihiatrična klinika, Enota za krizne intervencije (EKI), dežurna služba izven rednega delovnega časa, Grablovičeva 44b (Center za mentalno zdravje, tel. 01/5874 900)
Univerzitetna psihiatrična klinika, Center za klinično psihiatrijo, Studenec 48 (Psihiatrična klinika, Dežurni zdravnik: 01 5872 112)

Za pomoč lahko študente obrnete tudi na telefone v stiski:


Klic v duševni stiski	01 529 99 00	Vsako noč med 19:00 in 7:00 zjutraj.
Zaupni telefon Samarijan	01 116 123	24h na dan (brezplačen klic)
TOM telefon za otroke in mladostnike	01 116 111	Vsak dan med 12:00 in 20:00 (brezplačen klic)

Uporabne spletne strani, ki jih lahko priporočite študentom (ter si jih tudi sami preberete):


Spletna stran To sem jaz – kam po pomoč?	Spletna stran vsebuje seznam svetovalnih centrov, kriznih centrov, psihologov in psihiatrov, telefonska in spletna svetovanja, pomoči pri motnji hranjena in druge pomembne informacije za mlade po vsej Sloveniji.
Spletna stran ŽIV? ŽIV!	Spletna stran ŽIV? ŽIV! Je postaja, kjer o duševnem zdravju in samomoru pišejo strokovnjaki in ljudje z osebnimi izkušnjami. Je stičišče informacij, raziskav in preventivnih programov.
Spletna stran Društva DAM: Društva za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami	Na spletni strani društva DAM lahko najdete: Seznam psihiatrov in terapevtov v Sloveniji Dodatno literaturo o depresiji in anksioznosti Različna orodja za samopomoč Skupine za samopomoč

Viri informacij za delo z anksioznimi študenti

Spodaj smo za vas zbrali različne uporabne vire, ki vam lahko pomagajo pri delu z anksioznimi študenti:

Vir	Vrsta vira	Opis
Dernovšek, M. Z., Gorenc, M., Jeriček, H. (2006). Ko te strese stres: kako prepoznati in zdraviti stresne, anksiozne in depresivne motnje. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja.	Priročnik	Priročnik Ko te strese stres vsebuje 3 glavna poglavja: Stres, Anksiozne motnje in depresija. Poglavje o anksioznih motnjam vsebuje opis tesnobe, dejavnike, simptome ter kako stiske premagovati oz. zdraviti. Priročnik vsebuje tudi delovne liste za prepoznavanje anksioznih stisk in motenj.
Spletna stran društva DAM	Spletna stran	Širši seznam priročnikov in strokovne literature o depresiji in anksioznosti najdete na spletni strani društva DAM.
OMRA: Biblioterapija	Seznami knjig o duševnih stiskah	OMRA je pripravila seznam knjig na temo: - Anksiozne motnje, - Depresija, - Bipolarna motnja razpoloženja, - Stres in - Strategije preživetja.
Tutorski priročnik Univerze v Ljubljani	Priročnik	Tutorski priročnik v sedmem poglavju »Ko pride do daljšega obdobja stresa, neuspeha ali tesnobe« opisuje tesnobo, anksiozne motnje ter strategije samopomoči za spoprijemanje s stresom in anksioznostjo.
Program OMRA: Z večjo pismenostjo o duševnem zdravju do obvladovanja motenj razpoloženja	Spletna stran	Projekt OMRA ponuja delavnice na temo duševnega zdravja. Poleg delavnic ponujajo tudi informacije o različnih duševnih stiskah, osebne zgodbe in priročnike.
Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ)	Spletna stran	Na svoji spletni strani NIJZ objavlja različne informacije, projekte ter publikacije o duševnem zdravju ter o drugih temah, ki se tičejo javnega zdravja.
Hambly, K. (1987). Kako se sprostimo. Ljubljana: Mladinska knjiga.	Knjiga	Knjiga vsebuje informacije o anksioznosti oz. tesnobi ter različne vprašalnike, sprostitvene vaje ter strategije, ki pomagajo pri sproščanju.
Jeriček Klančiek, H., Majcen, K., Furman, L. (2016). Anksiozne motnje: kako jih prepoznati in premagati? Ljubljana: Nacionalni inštitut za javno zdravje.	Priročnik	Priročnik vsebuje osnovne informacije o anksioznih stiskah. Je kratek in informativen.
Dernovšek, M. Z., Šprah, L. Knežević Hočevar, K., (2018). STRES IN ANKSIOZNOST: Priročnik za vse, ki si želijo vedeti več o duševnih motnjah in bolje poskrbeti za svoje duševno zdravje. Ljubljana: Založba ZRC	Priročnik	Priročnik opiše različne anksiozne motnje, vaje za premagovanje anksioznosti ter seznam priporočene literature, video gradiv in spletne strani.
Dernovšek, M. Z., Šprah, L. Knežević Hočevar, K., (2018). VODIČ PO MOTNJAH RAZPOLOŽENJA – Pot iz labirintov: rešitev vedno obstaja. Ljubljana: Založba ZRC	Priročnik/vodič	Vodič malo širše pregleda motnje razpoloženja (med katere spada tudi anksiozna motnja). Vsebuje nasvete kam in kdaj po pomoč, kaj lahko od pomoči pričakujemo ter praktične nasvete za osebe v duševnih stiskah ter njihove bližnje.
Društvo DAM: Panična motnja	Prispevek na spletni strani	Prispevek opisuje kaj je panični napad, kakšni so simptomi ter kje in kako poiskati pomoč.
IliInštitut za razvoj človeških virov: Panična motnja	Prispevek na spletni strani	Spletna stran vsebuje opis panične motnje, mite in resnice, opis doživljanja paničnega napada, znake, po katerih prepoznamo panično motnjo in druge uporabne informacije za boljše razumevanje paničnih motenj in paničnih napadov.
LilInštitut za razvoj človeških virov: Panični napad	Prispevek na spletni strani	Prispevek je namenjen samopomoči oseb, ki trpijo za paničnimi napadi. Opisuje panične napade, ukrepe za preprečevanje in ustavljanje paničnih napadov.
Društvo DAM: Socialna anksioznost	Prispevek na spletni strani	Prispevek opisuje socialno anksioznost, fobijo in sramežljivost. Navaja situacije, si izzovejo socialno anksioznost in simptome, ki se lahko pojavijo v situaciji socialne situacije. Na koncu lahko najdete poglavje Zdravljenje socialne anksioznosti z različnimi pristopi.
LilInštitut za razvoj človeških virov: Socialna anksioznost (fobija)	Prispevek na spletni strani	Prispevek vsebuje uporabne informacije o socialni anksioznosti (fobiji), kako jo prepoznamo in kako se z njo soočamo.
Društvo DAM: Obsesivno-kompulzivna motnja (OKM)	Prispevek na spletni strani	Prispevek povzema vse bistvene informacije OKM: - Kaj je OKM; - Simptomi OKM; - Pojavnost OKM.
Društvo DAM: fobije	Prispevek na spletni strani	Prispevek opisuje fobije, tipe fobij ter faktorje tveganja.
LilInštitut za razvoj človeških virov: specifične fobije	Prispevek na spletni strani	Prispevek opisuje fobije, mite in resnice, opisuje kaj doživlja človek s fobijo ter navaja uporabne informacije kam po strokovno pomoč.
Društvo DAM: Posttravmatska stresna motnja (PTSM)	Prispevek na spletni strani	Prispevek opisuje PTSM, tipi, simptome ter faktorje tveganja.
LilInštitut za razvoj človeških virov: posttravmatska stresna motnja	Prispevek na spletni strani	Prispevek opisuje PTSM, mite in resnice, opis doživljanja PTSM, vzroke in sprožilce ter kdaj in kje poiskati strokovno pomoč.

Avtorica: Živa Jakšić Ivačič

Uporabljeni viri

Bajec, B., Bizjak, B., Mikuletič Zalaznik, S., Novak Šarotar, B., Pečjak, S. (2019). Tutorski priročnik Univerze v Ljubljani.

[1] Bajec, Bizjak, Mikuletič Zalaznik, Novak Šarotar, Pečjak, S, 2019, str. 53

[2] Bajec, Bizjak, Mikuletič Zalaznik, Novak Šarotar, Pečjak, S, 2019, str. 54

[3] Bajec, Bizjak, Mikuletič Zalaznik, Novak Šarotar, Pečjak, S, 2019, str. 56

Stres+-

**Kaj je stres?** **Razlage stresa** **Vloga psiholoških dejavnikov pri stresu** **Stres in spremembe v telesu** **Povezanost med psihološkimi in telesnimi vidiki stresa** **Načini soočanja** **Psihološki posredniki med stresom in boleznijo** **Kaj lahko naredimo sami in psihološka pomoč**

Kaj je stres?

Beseda stres pomeni vsakemu nekaj drugega. Na splošno stres opredeljujemo kot nek pritisk, napetost, neprijetne zunanje sile ali nek čustven odgovor. Gre za biokemične, fiziološke, vedenjske in psihološke spremembe pri človeku.

Pri stresu imamo:

zunanji dejavnik iz okolja – stresor (npr. težave pri študiju),
odgovor na stres (npr. občutek napetosti).

Razlikujemo:

škodljiv stres(distres),
pozitiven stres (eustres),
akutni stres (gre za enkrat dogodek, npr. izpit ali javni nastop) in
kronični stres (ponavljajoči se stres, kot je recimo stres med celotnim študijem, revščina, življenje v težavnih odnosih...).

Poznamo različne stresorje, povezane:

s telesnim zdravjem (zdravstvena stanja),
z domom in okoljem (varnost, čistoča),
finančne stresorje,
delovne (študijske) stresorje (visoke zahteve, odnosi),
povezane s partnerskim odnosom, otroki,
povezane s širšo družino,
povezane s prijatelji.

Količina stresa, ki jo človek doživi, je odvisna najprej od tega, ali neko situacijo že takoj vidi kot stresno, in dalje, ali ima občutek, da jo bo obvladal ali ne.

Razlage stresa

Skozi zgodovino so se oblikovale mnoge teorije o stresu:

Zgodnejše razlage so predpostavljale, da neke zunanje grožnje sprožijo v telesu vznemirjenost in potem se človek aktivira in ali pobegne od vira stresa ali pa se z njim bori (model boj – beg).
Sledile so še druge razlage stresa, ki pa so enako predpostavljale, da se posameznik avtomatično odziva na nek zunanji stresor, brez da bi bila upoštevana raznolikost med ljudmi in psihološki dejavniki. Npr. nek izpit je lahko za nekoga stresen, za drugega pa pomeni priložnost, da se dokaže.
Kasneje se pojavila teorija življenjskih dogodkov, ki je opisovala stres kot odziv na življenjske izkušnje. Stres so merili preko seznama življenjskih dogodkov, kjer so bili navedeni objektivno težki dogodki (npr. smrt družinskega člana), pa vse do manjših dogodkov, kot so počitnice. Ugotovili so, da dogodki niso enako stresni za vsakega človeka, pač pa je pomembna njegova lastna ocena teh dogodkov. Npr. razhod s partnerjem je lahko za nekoga zelo stresen dogodek, za drugega pa le izhod iz neprijetne situacije.

Vloga psiholoških dejavnikov pri stresu

Stresno dogajanje pomeni odnos, neko dogajanje med posameznikom in zunanjim svetom. Do stresa pride, če človek oceni nek možno stresni dogodek kot zares stresni. Človek je bitje, ki ocenjuje zunanji svet, in se nanj ne odziva zgolj pasivno.

Dogodki torej niso stresni sami po sebi, ampak jih take naredi ocena dogodka. Dogodek je lahko ocenjen kot:

nepomemben,
neškodljiv in pozitiven,
škodljiv in kot grožnja,
škodljiv in kot izziv.

Vendar pa velja, da nekatere dogodke vsi ljudje prej ocenimo kot stresne:

dogodke iz bolj pomembnega področja svojega življenja (npr. za nekoga je to študij, za drugega družina, prijatelji, delo …),
več stresorjev hkrati - če se je že nabralo nekaj stresorjev in se k temu pojavi še eden, ga bomo videli kot bolj stresnega, kot bi ga sicer, če bi se pojavil samostojno,
dogodki, ki jih ne moremo kontrolirati – če lahko nek stresni dogodek napovemo in kontroliramo, se nanj lažje pripravimo in z njim soočamo.

Druga ocena je pa ocena samega sebe glede tega, ali se bom zmogel soočiti s tem dogodkom.

Od tega je odvisno, ali bo posameznik v neki situaciji pod stresom ali ne.

ocena

Stres in spremembe v telesu

Stres povzroča spremembe v telesu, ki lahko vodijo v pojav bolezni ali vplivajo na njen potek. Vpliva na zdravje preko telesnih sprememb, preko vedenjskih navad (kajenje, pitje alkohola, prehranjevalne navade, telesna aktivnost) in preko psiholoških dejavnikov.

Raziskave so pokazale dve glavni skupini telesnih sprememb pri človeku ob doživljanju nekega dogodka kot stresnega:

Aktivacija simpatičnega živčnega sistema: pri tem pride do proizvodnje hormonov (adrenalin, noradrenalin), ki povzročajo spremembe, kot so: strjevanje krvi, nalaganje maščob in zaviranje imunskega sistema, ter druge spremembe, ki jih sami začutimo kot vznemirjenje: povišan krvni pritisk, povečan srčni utrip, neredno bitje srca, potenje. Te spremembe lahko povzročijo bolezni srca in ožilja, ledvic, lahko vplivajo na infekcije ...

Aktivacija osi HPA (hipotalamus – hipofiza – adrenalin): poveča se nivo hormonov, med katerimi je najpomembnejši kortizol ali stresni hormon. Ti hormoni povzročajo spremembe v ozadju, ki jih posameznik ne zazna. Povečan nivo teh hormonov enako vodi v zmanjšanje funkcije imunskega sistema in v poškodbe živčnih celic v hipokampusu v možganih (ta del možganov je odgovoren med drugim za dolgoročni spomin in prostorsko znajdenje). Te spremembe lahko vplivajo na pojav infekcij, psihiatrične motnje, težave s spominom in koncentracijo ...

Naša telesa se razlikujejo v tem:

kako reagirajo na stres:
stresna reaktivnost se nanaša na spremembe, ki se zgodijo na telesu in so med ljudmi zelo različne. Npr. nekateri se na stres odzovejo z močnim potenjem, povišanim krvnim pritiskom in srčnim utripom, medtem ko je odziv drugih le minimalen. To je odvisno deloma od ocene dogodka kot stresnega ter od ocene svoje zmožnosti za soočanje s stresnim dogodkom. Raziskave pa vendarle kažejo, da se nekateri ljudje bolj odzivajo na stresorje kot drugi, ne glede na te ocene. Dva človeka imata lahko podobne psihološke reakcije na stres, ampak različne telesne.
Kako okrevajo po stresu:
po reagiranju na stres se mora telo spet povrniti v prejšnje stanje, si opomoči. Med posamezniki obstajajo velike razlike v tem, kako hitro se to zgodi, razlike so tudi pri posameznem človeku glede na življenjsko obdobje.

Koliko stresne obremenitve prenesejo:
telo se kar naprej spreminja, posameznik pa se odziva na stres in se poskuša vračati na prejšnje stanje, pri čemer je vračanje vsakič znova manj in manj popolno in telo se izčrpa – takrat govorimo o kroničnem stresu.

Kako odporna so na stres:
nekateri ljudje ostanejo zdravi, tudi ko se stresorji pojavljajo – so torej bolj odporni na stres. Odpornost na stres je povezana z izoblikovanimi strategijami soočanja s stresom, nekaterimi osebnostnimi značilnostmi in socialno oporo.

Imunski sistem

Stres (akutni in kronični) lahko preko živčnega sistema oslabi imunski sistem, povzroča in pospeši napredovanje bolezni.

Psihološki faktorji, ki lahko spremenijo delovanje imunskega sistema:

razpoloženje:
Raziskave kažejo, da je pozitivno razpoloženje povezano z boljšim delovanjem imunskega sistema in obratno. Še posebej dobro na imunski sistem deluje humor.

Prepričanja o bolezni
Prepričanja imajo direktni učinek na imunski sistem. Npr. ugotavljali so, da borbeni duh napoveduje boljše preživetje pri raku dojk, občutki nemoči pa slab izid te bolezni.

Izražanje čustev
Potlačevanje, zanikanje, neizražanje čustev (še posebej negativnih) se povezuje z boleznimi.

Povezanost med psihološkimi in telesnimi vidiki stresa

Stres torej razumemo kot medsebojno delovanje psiholoških in telesnih dejavnikov. Psihološka ocena stresa je ključna za stresni odgovor in brez te ocene je telesni odgovor na stres minimalen ali ga pa ni. Telesni odgovor je odvisen tudi od stopnje te ocene. Potek je najbrž takšen, da sama ocena situacije kot stresne povzroči spremembo v telesu, ki jo opazimo, in jo na novo ocenimo (npr. nas prestraši) in to povzroči nadaljnji stresni odgovor itd.

Povezanost

Psihološki posredniki med stresom in boleznijo

Psihološki dejavniki, kot so kontrola, osebnost, načini soočanja in socialna podpora pa vplivajo na ta proces.

posredniki

Načini soočanja

Način soočanja s stresom (coping) pomeni poskuse soočanja z notranjimi in zunanjimi zahtevami, ki jih dojamemo kot stres. Gre za načine, s katerimi človek poskuša premagati stres, da bi se vrnil v normalno stanje:

poskusimo popraviti ali odpraviti problem,
poskusimo spremeniti način razmišljanja,
poskusimo naučiti se stres prenašati.

Npr. soočiti se s konfliktom v odnosu s fantom (ali punco) lahko pomeni, da se razidemo ali da poiščemo načine, kako bi izboljšali svoj odnos. Lahko tudi pomeni, da zmanjšamo naša pričakovanja glede tega, kako bi naj odnos izgledal.

Ljudje se soočajo na različne načine:

pristopiti ali izogniti se
Pristopiti pomeni soočiti se s problemom, zbrati informacije in direktno reagirati na problem. Izogniti se pa pomeni zmanjšati pomen tega dogodka. Pri tem ljudje ravnamo zelo različno.
Osredotočenje na problem ali čustva
Osredotočenje na problem pomeni, da iščemo poti, da zmanjšamo nek stresor ali da iščemo načine, kako bi se boljše proti njemu borili. Npr. naredimo si načrt za dan, ko vemo, da bo stresen. Ali da poiščemo pomoč, če vidimo, da se bomo razšli s partnerjem, pa si tega ne želimo. Osredotočenje na čustva pomeni poskuse uravnavati čustva, ki so povezana s stresnim dogodkom. Npr. lahko se pogovorimo s prijateljem o problemu, ali pa se poskušamo zamotiti tako, da gremo po nakupih ali gledat film (da tisti trenutek npr. zmanjšamo občutke tesnobe).

Glede na našteto govorimo o različnih načinih soočanja:

aktivno soočanje (nekaj delam za to, da bi izboljšal situacijo),
načrtovanje (poskušam najti strategijo, kaj naj naredim).
distrakcija (poskušam misliti na delo, da se malo zamotim),
iskanje čustvene podpore (drugi me podpirajo),
zloraba substanc (pijem alkohol, da bi se lažje prebil skozi to),
opuščanje poskusov (obupal sem, ne bom več poskušal),
zanikanje (govorim si, to ne more biti res),
distanciranje (nisem dovolil, da se me dogodek dotakne, poskušam ne misliti na to),
izogibanje, beg (rad bi, da ta situacija izgine).

Vsi našteti načini seveda niso ustrezni.

Socialna opora

Nanaša se na število prijateljev, ki nam stojijo ob strani in nam lahko pomagajo:

z nasveti (nas lahko naučijo, kaj je najboljši način, da se z nekim stresom soočimo),
s podporo dobremu počutju glede nas samih,
s skupnimi aktivnostmi …

Npr. raziskovalci ugotavljajo, da podpora drugih lahko vpliva na bolje delujoči imunski sistem in torej na boljše zdravstvo stanje.

Osebnost

Obstaja tip A osebnosti, za katerega je značilna tekmovalnost, nepotrpežljivost, sovražna naravnanost, močno, glasno govorjenje, napet govor, ekstremno gledanje na stvari (nikoli, popolnoma)… Ta tip osebnosti (med značilnostmi predvsem sovražnost in neustrezno izražanje jeze) je največkrat povezan z veliko količino doživljanja stresa (bolj reagirajo na stres) in z različnimi boleznimi (npr. srčno-žilnimi, tudi s tveganjem za zastoj srca ipd.)…

Kontrola

Kontrola se opredeljuje preko tega, komu ali čemu se pripiše vzrok za nek dogodek – npr. ali ima posameznik občutek, da bi stresni dogodek lahko kontroliral ali ne. Recimo:

izpit sem padel, ker se nisem dovolj pripravil (vzrok, ki ga lahko kontroliramo);
ali pa – neumen sem, vprašanja so bila pristranska (ne moremo kontrolirati).

Kontrola je povezana tudi z občutkom samoučinkovitosti - ali o sebi mislimo, da lahko neko stvar izpeljemo ali ne.

Kontroliramo lahko vedenje (npr. se izogibamo), misli (ponovno poskušamo oceniti svoje zmožnosti soočanja s tem stresom), odločitve (izbira možnega izida), informacije (skušamo dobiti več informacij o nekem stresnem dogodku) ...

Kontrola vpliva na stres npr. na ta način, da če posameznik predvideva nek dogodek, potem ga doživi kot manj stresnega. Dalje, če imamo občutek kontrole, lahko živimo bolj zdrav način življenja in si mislimo, da lahko naredimo nekaj, npr. da izboljšamo svoje zdravje, ali da se bolje pripravimo na izpite, …

Kaj lahko naredimo sami in psihološka pomoč

Ko bolje razumemo psihološke dejavnike stresa, lahko poskušamo najti tudi načine, kako si pomagati. Stres lahko uravnavamo na več načinov:

zmanjšanje stresa, kjer je možno (npr. če ga čutimo na več področjih življenja, se skušamo vsaj nekje razbremeniti, kaj spremeniti, pa bo to zmanjšalo naš splošni občutek stresa),
zmanjšanje občutkov tesnobe, depresivnosti (z zdravili, s tehnikami sproščanja, s psihoterapevtsko pomočjo),
uravnavanje domače situacije (imamo doma težave, probleme, jih poskušamo reševati?),
izboljševanje načinov soočanja s stresom:
- poskušamo se večkrat postaviti zase,
- poskušamo na življenjske situacije pogledati še s kakega drugega zornega kota,
- poskušamo uravnavati lastni čas z urnikom,
- naučimo se tehnik sproščanja (pravilno trebušno dihanje, avtogeni trening, mišična relaksacija)
- uvedemo telesne aktivnosti,
- načrtovanje prijetnih aktivnosti.

Tehnike sproščanja:

Trebušno dihanje: naše dihanje odraža raven napetosti v telesu. Ko smo napeti, naše dihanje postane plitko, hitro, dogaja se v prsnem košu. Za stanje sproščenosti pa je značilno bolj polno, globoko, počasno trebušno dihanje, ki povzroča povečanje kisika v možganih in mišicah, sproži sprostitveni odgovor telesa, izboljšuje koncentracijo, … Počasno dihanje s trebušno prepono je osnova sproščanja!
Avtogeni trening je metoda zmanjševanja stresnega odziva, predvsem tesnobe, nespečnosti in napetosti s pomočjo preprostih vaj (samo-sugestij). Avtogeni trening uravnava telesne odzive, pomaga pri uravnavanju krvnega pritiska, bitja srca in dihanja. Ima pozitivne učinke na tenzijske glavobole, migrene, blago do srednjo stopnjo hipertenzije, bronhialno astmo, tesnobo, blage oblike depresije in motnje spanja.
Mišična relaksacija je tehnika za doseganje stanja globoke sprostitve s postopnim sproščanjem različnih mišičnih skupin v telesu. Gre za dva procesa, zavedanje mišične napetosti in sproščanje le-te. Za dosego zmanjšanja mišične napetosti je potrebna redna, dnevna vadba od 20 do 30 minut.
Več o tehnikah sproščanja je možno prebrati v knjigi Prispevki iz vedenjsko kognitivne terapije (zbornik 1), vendar pa je najbolje, da se jih naučimo s pomočjo usposobljenega strokovnjaka.

Psihoterapija

Psihoterapija je zdravljenje psihičnih težav s psihološkimi pristopi, ki temeljijo na različnih teoretičnih modelih: psihoanalitični, kognitivno-vedenjski, humanistično-eksistencialni in sistemski. S pomočjo psihoterapije lahko prepoznavamo svoje načine razmišljanja, čustvovanja, odnosov z ljudmi, ki so v ozadju našega reagiranja na različne življenjske situacije (tudi situacije, v katerih začutimo stresne odzive). Ko jih prepoznamo, jih lahko začenjamo spreminjati in na ta način zmanjšamo stresni odziv.

Priporočena literatura, ki poglobljeno obravnava problematiko

Spodaj smo za vas zbrali različne uporabne vire, ki vam lahko pomagajo pri delu s študenti, ki so pod hudim stresom.

Vir	Vrsta vira	Opis
Dernovšek, M. Z., Gorenc, M., Jeriček, H. (2006). Ko te strese stres: kako prepoznati in zdraviti stresne, anksiozne in depresivne motnje. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja.	Priročnik	Priročnik Ko te strese stres vsebuje 3 glavna poglavja: Stres, Anksiozne motnje in depresija. Poglavje o anksioznih motnjam vsebuje opis tesnobe, dejavnike, simptome ter kako stiske premagovati oz. zdraviti. Priročnik vsebuje tudi delovne liste za prepoznavanje anksioznih stisk in motenj.
OMRA: Biblioterapija	Seznami knjig o duševnih stiskah	OMRA je pripravila seznam knjig na temo: · Anksiozne motnje, · Depresija, · Bipolarna motnja razpoloženja, · Stres in Strategije preživetja.
Članek: Obvladovanje stresa v šestih korakih	Članek	Članek vsebuje vajo obvladovanje stresa v šestih korakih.
Program OMRA: Z večjo pismenostjo o duševnem zdravju do obvladovanja motenj razpoloženja	Spletna stran	Projekt OMRA ponuja delavnice na temo duševnega zdravja. Poleg delavnic ponujajo tudi informacije o različnih duševnih stiskah, osebne zgodbe in priročnike.
Tutorski priročnik Univerze v Ljubljani	Priročnik	Tutorski priročnik v sedmem poglavju »Ko pride do daljšega obdobja stresa, neuspeha ali tesnobe« opisuje stres, vzroke stresa in načine spoprijemanjem s stresom.
Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ)	Spletna stran	Na svoji spletni strani NIJZ objavlja različne informacije, projekte ter publikacije o duševnem zdravju ter o drugih temah, ki se tičejo javnega zdravja.
Hambly, K. (1987). Kako se sprostimo. Ljubljana: Mladinska knjiga.	Knjiga	Knjiga vsebuje informacije o anksioznosti oz. tesnobi ter različne vprašalnike, sprostitvene vaje ter strategije, ki pomagajo pri sproščanju.
TED govori o stresu	TED govori o vplivu stresa na telo in možgane Dostopno na: https://www.youtube.com/watch?v=WuyPuH9ojCE https://www.youtube.com/watch?v=v-t1Z5-oPtU	Animirana govora prikazujeta vpliv stresa na telo in možgane. Videoposnetki imajo slovenske podnapise.
Dernovšek, M. Z., Šprah, L. Knežević Hočevar, K., (2018). STRES IN ANKSIOZNOST: Priročnik za vse, ki si želijo vedeti več o duševnih motnjah in bolje poskrbeti za svoje duševno zdravje. Ljubljana: Založba ZRC	Priročnik	Priročnik opiše različne anksiozne motnje, vaje za premagovanje anksioznosti ter seznam priporočene literature, video gradiv in spletne strani.

Avtorica: mag. Katja Belšak, univ. dipl. psih., spec. klin. psih.
Priporočeno literaturo zbrala: Živa Jakšić Ivačič

Uporabljeni viri

Anić, N. (ur.). (2004). Prispevki iz vedenjsko kognitivne terapije. Zbornik 1. Ljubljana: Društvo za vedenjsko in kognitivno terapijo Slovenije.
Sadock, B. J. In Sadock, V. A. (2003). Synopsis of Psychiatry. Ninth Edition. Philadelphia: Lippincott Williams & Wilkins.
Ogden, J. (2007). Health Psychology. A textbook. Fourth Edition. New York: MyGraw Hill.

Pogovor po kriznem dogodku+-

Priročnik

Psihosocialna pomoč po nesrečah in drugih kriznih dogodkih
http ://www.sos112.si/slo/tdocs/prirocnik_psihosocialna_pomoc.pdf

Zgibanki

Okrevanje po nesreči
https ://www.gov.si/assets/organi-v-sestavi/URSZR/Publikacija/Zgibanke/zgibanka_psiholoska_pomoc_4_vsebina_za_tisk.pdf
Pomoč in podpora otrokom po nesreči
https://www.gov.si/assets/organi-v-sestavi/URSZR/Publikacija/Zgibanke/zgibanka_psiholoska_pomoc_2_vsebina_za_tisk.pdf

študij vstopna stran univerza v ljubljani