April 2025

Desetega aprila 2025 je bila v Avditoriju Moderne galerije slovesna podelitev nagrade in priznanj Riharda Jakopiča 2025. Nagrado je prejel Črtomir Frelih, priznanji pa Tejka Pezdirc in Danilo Milovanović (DNLM).

Nacionalna nagrada je posvečena slikarju, impresionistu Rihardu Jakopiču (1869–1943), ki je bil osrednja osebnost slovenskega slikarstva v prvi polovici 20. stoletja. Organizator je Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU) v sodelovanju z Moderno galerijo (MG+MSUM), pri izboru nagrajencev sodelujeta tudi Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani (UL ALUO) in Slovensko društvo likovnih kritikov (SDLK). Denarna sredstva za nagrado zagotovi Ministrstvo za kulturo RS.

Nagrado Riharda Jakopiča 2025 je prejel akademski slikar in grafik Črtomir Frelih za izjemne dosežke na področju umetniške grafike, v katero je vnesel veliko lastnega likovnega jezika in številne tehnološke novosti. Priznanji Riharda Jakopiča 2025 sta prejela interdisciplinarni umetnik Danilo Milovanović (DNLM) in akademska kiparka Tejka Pezdirc. Več o nagrajencih.

Na letošnji slavnostni podelitvi sta navzoče pozdravila mag. Zoran Poznič, predsednik ZDSLU, in direktorica Moderne galerije dr. Martina Vovk, slavnostni govornik pa je bil državni sekretar Ministrstva za kulturo mag. Marko Rusjan.

Iskreno čestitamo vsem trem prejemnikom, ki so tudi naši alumni!

– Sara Bešlin Vatovec, UL ALUO

Prof. Jure Miklavc, vodja smeri Industrijsko oblikovanje UL ALUO, je s svojim Studiem Miklavc že sedmič prejel nagrado red dot za odličnost v oblikovanju, tokrat na področju produktnega oblikovanja za ženski smučarski čevelj ENYO, ki sta ga on in Silva Vitez oblikovala v sodelovanju s podjetjem Alpina. 

Red Dot je mednarodno uveljavljen oblikovalski natečaj, ki nagrajuje izjemno kakovost oblikovanja in inovativnost v številnih panogah. Nagrado podeljujejo že od leta 1955, vsako leto pa privabi tisoče udeležencev z vsega sveta. Nagrada red dot velja za enega najpomembnejših dosežkov na področju oblikovanja, saj združuje strokovno oceno inovativne funkcionalnosti, uporabnosti, ergonomije, trajnosti in estetske dovršenosti izdelka.

Prejeti red dot pomeni veliko priznanje oblikovalski odličnosti in potrjuje, da izdelek dosega najvišje standarde v globalnem merilu. Tako kot novi smučarski čevelj ALPINA ENYO iz Studia Miklavc, ki je pomemben mejnik v razvoju ženske športne opreme. Z inovativnim sistemom C3 – Complete Control Cuff, ki omogoča hitro in enostavno anatomsko prilagajanje volumna od gležnja do vrha čevlja brez uporabe orodja – se ENYO popolnoma prilagodi vsaki smučarki. Gre za prvo in edino tovrstno rešitev na trgu, ki učinkovito odgovarja na pogoste izzive žensk z izrazitejšim obsegom meč. S tem postavlja nove standarde udobja, prileganja in zmogljivosti.

Iskreno čestitamo našemu profesorju in vsem sodelujočim!

– Sara Bešlin Vatovec, UL ALUO

Osmega aprila 2025 se je v Layerjevi hiši in Stolpu Škrlovec v Kranju odprla πr kvadrat 2025, razstava sodobne kinetične keramike, na kateri sodelujejo študentke in študenti smeri Unikatno oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (UL ALUO).

Odprtje sta pospremila govora Lee Vidmar, koordinatorke Layerjeve hiše, ki je predstavila zgodovino projekta, in Kristine Rutar, kuratorke razstave in tudi docentke na smeri Unikatno oblikovanje UL ALUO, ki je spregovorila o konceptu letošnje razstave in posameznih avtorjih.

Nato so sodelujoči avtorji, študentke in študenti UL ALUO (Vanes Hrnčić, Maja Miklavc, Jurij Smrečnik, Ana Azinovič, Špela Lemut, Veronika Lah, Soča Melik Filipič) ter letošnja vabljena umetnica na razstavi Tejka Pezdirc, ki je tudi zunanja sodelavka UL ALUO na Oddelku za kiparstvo, na kratko predstavili svoja dela.

Letošnja edicija razstave Kinetična keramika odpira nova vprašanja o naravi keramike in gline kot umetniškega medija ter izziva tradicionalno dojemanje materiala, ki je pogosto razumljen kot statičen in dokončen. Kinetičnost v kontekstu keramike postavi v fokus procesualnost, prehajanje med stanji, preobrazbo in interakcijo z obiskovalcem. Umetniška dela na razstavi presegajo meje tradicionalne keramike in vključujejo video, zvok, performativne in interaktivne elemente ter prostorske postavitve.

V okviru razstave bo v sredo, 7. maja, ob 18. uri spremljevalni dogodek Material v procesu: Pogovor o telesu, prostoru in materiji s Tejko Pezdirc. 

Razstava je na ogled do 17. maja 2025, več na povezavi. 

– Sara Bešlin Vatovec, UL ALUO

V tednu med 30. marcem in 6. aprilom je bila v Otroškem letovišču ZPMS v Pacugu intenzivna mednarodna fotografska delavnica, ki je združila 43 študentov treh umetniških visokošolskih institucij: Akademije za likovno umetnost in oblikovanje UL, Univerze za umetnost in oblikovanje v Cluj-Napoci ter Šole za umetnost Saint-Luc v Liègu.

Zaključno dejanje projekta je zaznamovala razstava avtorskih fotografskih knjig, ki je zaokrožila večletni projekt Erasmus+ BORDERS (2022–2025). Ta inovativni program, ki združuje virtualne in fizične oblike mobilnosti, je študentom ponudil priložnost za raziskovanje kompleksne tematike meja – bodisi emocionalnih, družbenih, političnih ali geografskih – skozi intenzivne umetniške delavnice.

Projekt se je začel leta 2023 v belgijskem Liègu, nadaljeval leta 2024 v Cluj-Napoci in se leta 2025 zaključil v Sloveniji. Udeleženci so se v okviru intenzivne delavnice soočili z različnimi prostorskimi, kulturnimi in konceptualnimi konteksti. Format delavnice, utemeljen na principih izkustvenega učenja in kolektivnega ustvarjanja, je izpostavil pomen začasnega umika iz vsakdanjega okolja kot potenciala za vzpostavljanje novih miselnih in ustvarjalnih izhodišč.

Zaključna razstava z naslovom Final Borders? ni le konec projektnega cikla, temveč je delovala kot prostor artikulacije pridobljenih izkušenj in razmisleka o preseganju binarnih opozicij, ki mejo definirajo, oz. o (ne)možnosti končnosti meja. Naslov kot konceptualna provokacija odpira vprašanje, ali meje sploh lahko kdaj postanejo dokončne ali pa so nenehno v procesu preoblikovanja, prestopanja in pogajanja. Skozi fotografski medij, ki temelji na vizualnem raziskovanju in fragmentarnosti, so se tako oblikovala vprašanja pripadnosti, identitete in percepcije prostora – tako osebnega izkustva kot tudi političnega konstrukta.

Projekt je prispeval h krepitvi sodelovanja med sodelujočimi institucijami in osvetlil vlogo umetniške produkcije v kontekstu mednarodne študentske mobilnosti kot načina za generiranje novih oblik vednosti, interdisciplinarnega dialoga in skupne epistemološke pozicije znotraj evropskega visokošolskega prostora.

Mentorji:

UL ALUO: doc. Emina Djukić, izr. prof. Peter Koštrun, Žiga Gorišek, tehnični sodelavec

ESA SLL: Brigitte Grignet, Olivier Cornil, Nayef Hazimeh

UAD: Lect. univ. dr. Andrei Budescu, Lect. univ. dr. Alexandru Radulescu

– doc. Emina Djukić, UL ALUO

Razstava študentk in študentov UL ALUO in Univerze za umetnost in oblikovanje HEAD v Ženevi (HEAD – Genève) z naslovom Projekt Denton, ki je bila v sklopu BIO 28 od decembra 2024 do januarja 2025 na ogled v MGBS, je med 8. in 13. aprilom 2025 (pod naslovom Do You Speak Flower?) gostovala še v razstavišču BASE Milano, v sklopu italijanskega Milanskega tedna oblikovanja 2025.

Projekt Denton, katerega rezultat je razstava, se je odvijal od aprila do novembra 2024, delno v Ljubljani in delno v Ženevi. Ukvarjal se je s tem, kako govoriti eno, a hkrati kodirano komunicirati drugo. To so v polju feminizma raziskovali in nato kodirano sporočali tudi projekti sodelujočih študentk in študentov. Z raziskovanjem dvoličnosti floriologije so se povezali študentke in študenti dveh šol, z magistrskega programa Prostor in komunikacija na ženevski HEAD ter s 1. in 2. stopnje študija na Oddelku za industrijsko in unikatno oblikovanje in Oddelku za oblikovanje vizualnih komunikacij UL ALUO. V majhnih skupinah, kot dvojne agentke in dvojni agenti, v maniri teme BIO 28: Dvojna agentka: Govoriš jezik rož? so ustvarili cvetlične podobe, ki prenašajo politična, feministična in kvirovska sporočila.

Avtorice in avtorji: 
Nguveren Ahua, Laurène Allard, Léa Campos, Marta Córdoba Ruiz, Anes Dhif, Zoja Funda Lipnik, Nia Gombač, Maxime Heta, Nika Horvat, Domen Klinc, Sunwoo Lee, Gabriela Luchetta, Aurore Mesot, Andrija Mihailović, Sven Odermatt, Eva Popit, Marjana Raspor, Lou Revel, Franciszek Sienkiewicz, Marc-Arthur Sohna, Marko Škrbić, Črt Štrubelj, Rin Togo, Živa Vaukan, Nika Vidnjevič

Mentorice:
Projekt Denton sta vodili dr. Alexandra Midal in Emma Pflieger (HEAD – Genève), kustosinja in asistentka kustosinje BIO 28, v sodelovanju z izr. prof. dr. Barbaro Predan (UL ALUO), s podporo Studia Pflieger-Foeglé in Raphaëla Lugassyja

Asistenti:
Žan Kobal, Tamara Lašič Jurković, Eloïse Vo

– Sara Bešlin Vatovec, UL ALUO

Miha Artnak je alumen UL ALUO, bil je pronicljiv študent oblikovanja vizualnih komunikacij, v zadnjem obdobju pa je zelo zanimiv in izzivalen umetnik v širokem polju sodobnih vizualnih umetnosti. Prej predvsem urbani umetnik, »street artist[ZB1] « in zdaj tudi uspešen v vizualnih umetnostih prireja zanimivo zasnovane konceptualne razstave in sodeluje pri različnih skupinskih projektih v različnih galerijah.

Na UL ALUO se je obrnil za oblikovanje celopostavnega kipa, portreta umetnika, ki nadaljuje in materializira (dobesedno »betonira«, saj bo odlit v betonu) njegov umetniški performans »Prečkanje ceste« (2019). To nadaljevanje bo postavitev 2,5-metrskega kipa na lokaciji performansa.

Njegov projekt sta UL ALUO in Oddelek za kiparstvo prepoznala kot izziv in ga podprla zaradi njegove inovativnosti in konceptualnih obratov: umetnikom se kipi – običajno – postavljajo, če že, šele po smrti, ko so prepoznani kot pomembni, 'veliki'. Umetniki performansa so se veliko ukvarjali z zgodovinjenjem svojega dela, posebej ob muzejskih retrospektivah, npr. Marina Abramović – njeni znameniti re-enactments, ponovitve oz. ponovne uprizoritve na »The Artist Is Present« (14. 3.–31. 5. 2010) v sloviti MOMA –, saj so večinoma ohranjene le fotografije, fotodokumentacija, v najboljšem primeru videoposnetki performansov. In na drugi strani je referenčno delo Braca Dimitrijevića »Naključni mimoidoči«, kjer je na velikih fotografijah ovekovečil običajne ljudi, slučajne prolaznike, in jih postavil (obesil) na glavne trge jugoslovanskih mest, v času socializma, na ista mesta in na prav enak način kot oblast pomembne voditelje ali komunistične revolucionarje. Pri »materializiranju performansa« gre torej za zanimive idejne igre in obrate.

Z izdelavo kipa so se odlično spoprijeli štirje dodiplomski študenti kiparstva, ki so temu projektu posvetili več kot mesec dni intenzivnega dela: Nina Kuharič, Rok Mlinar, Leo Samsa in Jason Tilen Unterlehner.

–  prof. Alen Ožbolt, UL ALUO

V sredo, 2. aprila 2025, se je v Galeriji Ekonomske fakultete odprla aprilska razstava z naslovom »Arhitekt – od skice do akvarela« avtorja Slobodana Milojevića. Za Ekonomsko fakulteto ima razstava edinstven pomen, saj je bil gospod Milojević član projektantske ekipe, ki je oblikovala današnjo stavbo fakultete. Gre za izjemno čast in hkrati poklon umetniku.

Kot nakazuje že naslov razstave, gre za likovno umetnost z arhitekturnim pogledom. Slobodan Milojević je po izobrazbi arhitekt, kar globoko zaznamuje njegov umetniški pristop, h kateremu se je nagibal že v študentskih letih. Že kot študent je bil navdušen nad prostoročnim risanjem, skiciranjem v naravi in upodabljanjem mestnih jeder. Vse to je pripomoglo k oblikovanju njegovega unikatnega sloga, ki je prepoznaven tudi na razstavljenih delih. Najpogostejši motivi njegovih del so stavbe, kar predstavlja srečanje njegovih dveh strasti: arhitekture in umetnosti.

V pogovoru s Slobodanom Milojevićem hitro opazimo dvojnost njegovega ustvarjanja. Na eni strani arhitektova roka riše natančne, inertne in skoraj matematične poteze, na drugi strani pa deluje spontano in živo, poustvarjajoč trenutek, v katerem je delo nastalo. Arhitekt ne le razmišlja o prostoru, temveč ga tudi čuti.

Njegov ustvarjalni proces se vedno začne s skico – s črto, ki jo nato napolni z barvo. Najprej s svinčnikom, ogljem ali kemičnim svinčnikom začrta osnutek, ki mu nato z akvarelom, v zadnjih letih njegovim glavnim medijem, vdihne življenje. Poleg stavb, ki so v središču njegovega ustvarjanja, pogosto upodablja tudi mimoidoče, kar njegove slike oživi z dinamiko v nasprotju s statičnostjo arhitekture. S tem izraža poseben umetniški sentiment: kljub negibnosti arhitekture je njeno doživljanje odvisno od človeške prisotnosti, ki vsako stavbo naredi edinstveno.

Akademski slikar in umetnikov mentor Janez Kovačič poudarja, da je Slobodana Milojevića težko kategorizirati, saj je težko reči, kaj prevlada: arhitektura ali slikarstvo. Opisuje ga kot svežino na umetniškem področju, ki zaradi arhitekturnega izhodišča stvari vidi drugače kot drugi ustvarjalci – kar je treba ceniti. Poudarja, da so avtorjeve slike poskus ujetja neponovljivega trenutka v času, kar priča o umetnikovi izjemnosti.

Janez Kovačič in Slobodan Milojević sta močno povezana, saj oba delujeta v Kulturno-umetniškem društvu Kliničnega centra in Medicinske fakultete, kjer skupaj z drugimi umetniki ustvarjajo prostor skupne inspiracije. Milojević poudarja, da je ta medsebojna interakcija med umetniki zanj zelo pomembna. Oba sta izpostavila tudi vlogo pokojnega slikarja Leona Koporca, ki jima je bil dolgoletni mentor v društvu.

Za Slobodana Milojevića je razstava pomembna predvsem zaradi oplemenitenja prostora. Vsaka slika oživi okolje in mu doda žlahtnost: »Lepo je, da se bodo študentje lahko sprehajali po prostorih, obogatenih z umetniškimi deli.«

– Marko Čadež Mačkić

Sedmega marca se je v Galeriji Dessa končala razstava Teoretska praksa arhitekture pri delu, ki je zajemala serijo petih predavanj, dva bralna seminarja in konferenco. Zaključila se je s študentsko konferenco Delamo na tem, na kateri so študenti Fakultete za arhitekturo predstavili deset prispevkov, s katerimi so izpostavili in artikulirali odprta arhitekturnoteoretska vprašanja, ki se jim je vredno posvetiti danes in jih premisliti času in prostoru primerno, jih torej premisliti ponovno, drugače in bolje. Na ta način so zarisali nekaj orientacijskih točk za nadaljevanje arhitekture, in to tako njene teoretske kot tudi projektantske prakse v našem ne ravno obetavnem času in svetu. Program in povzetki cele razstave Teoretska praksa arhitekture pri delu je dostopen na povezavi: https://www.dessa.si/novice/teoretska-praksa-arhitekture-pri-delu. Posnetek študentske konference pa bo razstavljen tudi na zaključni razstavi Fakultete za arhitekturo 4. junija.

Študenti s prispevki: Luka Aleksander Glogovšek, Maja Perpar, Laura Oblak, Dominik Podlogar, Katja Novak, Tilen Kos, Benjamin Ocvirk, Rok Backer, Gaia Radić, Luka Korošec

Moderatorji: Klemen Žibert, Anže Ceglar, Luka Tomažič

Zaključna razprava in sinteze: Dan Mrevlje, Blaž Šenica, Eva Gusel, Gregor Mljač, Petra Čeferin, Uroš Mikanovič

– Mojca Mikolič, UL FA

Letošnji 16. sejem akademske knjige Liber.ac je bil prvič marca. Iz Foersterjevega vrta se je preselil v avlo Filozofske fakultete UL, kjer predstavitve založb in spremljevalnih dogodkov sejma ni zmotilo muhasto spomladansko vreme. Na sejmu z naslovom Korenine prihodnosti se je na stojnicah predstavilo 28 založb, v času sejma pa so se v skupni spletni knjigarni Založbe UL predstavljale še druge fakultete in akademije UL.

Na odprtju so zbrane nagovorili rektor UL prof. dr. Gregor Majdič, dekanja UL FF prof. dr. Mojca Schlamberger Brezar in podžupan Mestne občine Ljubljana (MOL) Boštjan Koritnik. Program so s pesmimi obogatili članice in člani Študentskega pevskega zbora UL FF.

Ker je študijsko leto 2024/25 na Filozofski fakulteti UL posvečeno dediščini, so bili tudi spremljevalni dogodki sejma Liber.ac obarvani z različnimi vidiki kulturne dediščine in se dotikali tako snovnih kot nesnovnih dobrin, praks, šeg, navad, idej, podedovanih iz preteklosti.

Fotografije letošnjega sejma si lahko ogledate na spletni strani sejma, posnetke nekaterih spremljevalnih dogodkov pa na kanalu YouTube Filozofske fakultete UL.

– prof. dr. Mojca Smolej, prodekanja za kakovost in založništvo UL FF

V sodelovanju med Oddelkom za slavistiko Filozofske fakultete UL in Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo UL (UL AGRFT) so februarja, marca in aprila 2025 potekale filmske projekcije v okviru programa KINOFILM!, ki jih redno organizira programski vodja prof. Miran Zupanič, prodekan UL AGRFT. Projekcije so organizirane s finančno pomočjo Sklada Univerze v Ljubljani za umetniško področje ter v sodelovanju z veleposlaništvoma Češke in Poljske.

V kinodvorani UL AGRFT smo si tako ogledali izbor kakovostnih čeških, poljskih in slovaških filmov – od sodobnih dokumentarcev do filmskih klasik in predstavnikov češkoslovaškega novega vala. Med njimi so bili slovaški dokumentarec Mečiar, poljska dokumentarna filma 1970 in Zastavljalnica, pa tudi dve češki filmski adaptaciji literarnih del, to sta Pozabljena luč in Praznovanje zvončkov.

Posebna dodana vrednost projekta so slovenski podnapisi, ki so jih pripravili študenti in alumni različnih študijskih programov Oddelka za slavistiko, in diskusije z izbranimi gosti po vsakokratni projekciji filma. Oboje je potekalo pod strokovnim vodstvom doc. dr. Špele Sevšek Šramel za slovaški jezik, doc. dr. Lidije Rezoničnik za poljski jezik in doc. dr. Jane Šnytove za češki jezik.

Sodelovanje med fakulteto in akademijo se je izkazalo kot dragocena izkušnja povezovanja filološkega in filmskega sveta, obenem pa kot priložnost za aktivno študentsko udejstvovanje in sooblikovanje kulturnega programa.

– doc. dr. Jana Šnytová, Oddelek za slavistiko UL FF

smiljko i ja si mahnemo
odzgor i odzdol si mahnemo
sidi na voknu smiljko na sedmin katu
gori na strojarskin i na brodogradnji
sidi na voknu, računa na tablet
ča je to, pitan, ča to delaš za jeno
niki diplomski, niki diplomski
jedan student piše, provjeravan
provjeravan ku je dobro zračuna
da se brod ne potopi

Na Oddelku za slavistiko je 8. aprila 2025 v okviru Dneva hrvaškega jezika gostovala hrvaška pesnica in profesorica Evelina Rudan. Predstavila je svojo zadnjo pesniško zbirko Smiljko i ja si mahnemo. S pesnico se je o nastajanju pesniške zbirke, o pesniških in jezikovnih slogovnih postopkih, rabi narečja v poeziji in o prevodih pogovarjala Đurđa Strsoglavec.

Naša gostja je za študente izvedla tudi predavanje z naslovom Spomin, ustno izročilo in sodobni hrvaški roman, v katerem je preizpraševala, ali je ustno izročilo del kulturnega ali del komunikacijskega spomina. Raziskovalno vprašanje je predstavila na primeru legende kot najvitalnejšega žanra ustnega izročila, ki jo tudi sodobni hrvaški pisatelji, kot sta Josip Mlakić in Kristian Novak, spretno vpletajo v svoja literarna dela.

Evelina Rudan (1971, Hrvaška) je predavateljica na Oddelku za kroatistiko Filozofske fakultete Univerze v Zagrebu, kjer predava ustno slovstvo, in pesnica. V hrvaščini in čakavščini je objavila pesniške zbirke Sve ča mi rabi ovega prolića (2000), Posljednja topla noć (2002), Uvjerljiv vrt (2003), Breki i ćuki (2008), Pristojne ptice (2008) in Smiljko i ja si mahnemo (2020), za katero je prejela številne prestižne nagrade. Svoje raziskovalno delo je zaobjela v monografiji Vile z Učke (2018).

–  doc. dr. Tatjana Balažic Bulc, Oddelek za slavistiko UL FF

Marca 2025 je potekal projekt KIP – Kombinirani intenzivni program Erasmus+ z naslovom Po poteh slovenske literature, ki smo ga organizirali na Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik Oddelka za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Projekt je bil namenjen izpopolnjevanju študentov slovenistike, ki študirajo na univerzah v tujini. Posvečen je bil slovenski književnosti, jeziku in kulturi. Sodelovalo je 18 študentov in študentk ter osem mentoric s šestih univerz iz petih držav: Češke, Hrvaške, Poljske, Slovaške in Ukrajine. Program smo tri tedne izvajali po spletu, zadnji teden pa so se študenti srečali v živo v Ljubljani.

Spletni del je obsegal predavanja o fonetiki slovenskega jezika, uporabi spletnih jezikovnih virov in delavnico poezije, na kateri so se udeleženci pogovarjali o pesmih slovenskih avtorjev. V tem času so pripravljali tudi predstavitve literarnih festivalov, ki so jih raziskovali v kontekstu svojih držav in jih primerjali s slovenskimi.

V drugem delu, ki je potekal v Sloveniji, so študenti poslušali predavanji o sodobni slovenski književnosti in slovenski književnosti v širšem slovanskem kontekstu ter predavanje o večjezičnosti v Sloveniji. Udeležili so se literarnega sprehoda po Ljubljani ter obiskali Maribor in Kras. Program je vključeval tudi delavnico stripa s Cirilom Horjakom in obisk Društva slovenskih pisateljev, na katerem so študenti spoznali mednarodni festival Vilenica.

Projekt se je zaključil s podelitvijo potrdil, udeleženci pa so za uspešno opravljeno delo prejeli tri kreditne točke. Poleg znanja so s seboj odnesli tudi nova poznanstva in dragocene izkušnje s področja slovenske literature in kulture.

– Mojca Nidorfer in Jana Kete Matičič, Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik, Oddelek za slovenistiko, UL FF

Prepišnost našega prostora je skozi stoletja omogočila izmenjave različnih kultur, ljudstev in narodov, ki so prostor zaznamovali z bogatimi vzorci, oblikami in vsebinami, ki jih še danes srečujemo v sodobnih oblikah praznovanj. Ta kulturni preplet nas je oblikoval v narod, ki je zlasti v južnem in vzhodnem delu Slovenije prepoznaven po značilnih vezenih vzorcih, nekoč prisotnih na tradicionalnih oblačilih, danes pa se nekateri ohranjajo tudi v sodobnih vezeninah in oblikovanih tekstilijah.

Slovansko izročilo se je po drugi svetovni vojni z gospodarskim razvojem dopolnilo še z vplivi drugih balkanskih narodov, ki so v naš prostor vnesli sveže elemente njihovih navad in tradicij. Velik del tega kulturnega bogastva se je ohranil v zasebnih prostorih, v nekaterih primerih pa je našel svoj prostor tudi v društvenih organizacijah, kjer je postal del kulturnih programov in dopolnitev slovenskega etnološkega izročila. Novi industrijski centri, kot so Velenje, Jesenice in Zasavje, so postali stičišča teh vplivov.

Mednarodni Bienale tekstilne umetnosti BIEN 2025 ponuja priložnost, da temo prihajajoče manifestacije, naslovljene Zrak, povežemo s prepišnostjo kultur, ki so se v naših dolinah in kotlinah za krajši ali daljši čas ustavile in pustile svoj pečat. Hkrati pa omogoča študentom stik z manjšimi urbanimi središči in njihovimi skupnostmi. Projekt so gradili študentje programa druge stopnje Grafične in interaktivne komunikacije. S študenti smo gradili vzorce, tako na ravni materiala kot tudi simbolno. Nejla Kadirić je ustvarila 22 likovnih podob, ilustracij, ki temeljijo na balkanski folklori in so nam služili kot navdih in izhodišče raziskovanja likovnega snovanja. Vizualizacija ljudske umetnosti ima ključno vlogo pri ohranjanju in ozaveščanju o kulturi ter zgodovini naroda, hkrati pa krepi zavest o raznolikosti naše družbe.

Zasnovane ilustracije Nejle Kadirić so bile nadgrajene z abstraktnimi vzorci, temelječimi na čilimih in njihovih tradicionalnih motivih. Ob likovnem snovanju smo vstopili v svet ritualov, plesa in etnografske tradicije ter se povezovali z vraževerjem, zgodbami in pripovedkami iz preteklosti. Grafične zasnove v dialogu z vezeninami so priložnost, da z razstavnim projektom gradimo odnos med tradicionalnim in sodobnim, hkrati pa dokaz, da je tekstilno ustvarjanje priložnost za izražanje in preseganje družbenih razmejitev, prispeva k občutku pripadnosti in omogoča ohranjanje kulturnega izročila.

Verjamemo, da uporaba simbolov in ilustracij v tovrstnih ustvarjalnih projektih ponuja priložnost za dialog in vključevanje različnih skupnosti. V to skupnost smo povabili tudi članice društva Razkrite roke z Jesenic. Z njimi smo naše grafične vzorce prevedli nazaj v vezenino in se s tem navezali na tradicijo čilimov. Grafični vzorci, ki smo jih ustvarjali v digitalnem prostoru, so z nitjo Razkritih rok vstopili v drug prostor, na ravni materialnosti in tudi sporočilnosti. Medgeneracijsko in medkulturno smo zvezali posebno vez, ki se zdaj ohranja v dialogu med digitalnim odtisom in tekstilnim izdelkom.

Razstavni projekt je del Bienala tekstilne umetnosti BIEN 2025, s finančno podporo Sveta za umetnost Univerze v Ljubljani.

Razstava, ki je uvertura v letošnji BIEN 2025, bo na ogled po vnaprejšnji najavi na 04 583 34 92 ali info@gmj.si in v času javnih prireditev, do vključno 18. maja 2025, v Slovenskem železarskem muzeju, Banketna dvorana Kolpern, Stara Sava, na Jesenicah.

Sodelujoči pri projektu:

Aleks Balažic, Lorena Baš, Ana Bogdanov, Oja Flis, Lovro Frece, Doroteja Fras, Laura Gluhar, Nina Gulič, Marika Gönc, Sandra Grlj, Nik Hrovat, Daša Ivanuša, Nuša Javornik, Miša Marguč Jensterle, Sašo Jakob, Luša Karner, Lea Kočevar, Lea Krišelj, Nina Kuhar, Jana Kusovac, Žan Kranjčević, Lea Lavrenčič, Teja Medvešček, Brankica Mikić, Sara Poropatič, Žan Marcel Stermecki, Sara Selšek, Gea Stošicki, Lara Sudar, Zala Škodnik, Tina Taler, Jure Tratar, Katja Tratnjek, Laura Zalar, Tina Žibert, Boris Beja. Naravoslovnotehniška fakulteta, Oddelek za tekstilstvo, grafiko in oblikovanje. Fatima Besic, Sabiha Besic, Hasnija Dugonjic, Suada Kaltak, Saliha Mujadzic, Sena Sadic, Dzemila Tubic, Mirza Zilic (Razkrite roke).

– doc. Boris Beja, UL NTF

Sem študent magistrskega študija Oblikovanje vizualnih komunikacij - ilustracija na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, kjer sem leta 2022 tudi diplomiral. Leta 2021 sem kot ilustrator sodeloval z Gledališčem Škuc in RTV pri dveh gledaliških projektih, ki sta vključevala digitalno ilustracijo. Za diplomsko nalogo sem ilustriral serijo ilustracij na temo štirih stebrov imunskega sistema, ki sem jo uporabil pri oblikovanju knjige Duša imunosti. Leto kasneje sem za drugega naročnika ilustriral knjigo z naslovom Zakaj sem, kot sem?

– Alojzij Gričnik, študent UL ALUO