Januar 2026

15. januarja 2026 smo v Mali galeriji Banke Slovenije (MGBS) odprli razstavo študentk in študentov smeri Industrijsko oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje UL (UL ALUO) z naslovom Biodesign Challenge. 

Razstava predstavlja tri projekte, ki so jih študentke in študenti magistrskega študija smeri Industrijsko oblikovanje na UL ALUO razvili za vabljeni natečaj Biodesign Challenge 2025. Biodizajn je v oblikovanju razmeroma mlado področje in konceptualno povezuje biološke znanosti, umetnost, tehnologijo in oblikovanje ter s svojim raziskovalnim pristopom presega tradicionalne okvire oblikovalske prakse. 

Študenti so prostor premišljevanja o biodizajnu skozi večplastno umetniško-oblikovalsko raziskavo – ki združuje materialni eksperiment, spekulativno oblikovanje in poglobljeno kulturno refleksijo – umestili v širši trajnostni okvir, ožje pa so ga artikulirali skozi vprašanje ravnanja z viri in surovinami. 

Razstavljeni projekti posegajo v tri različna okolja: 

• Seapack raziskuje morski ekosistem,
• WOODn’t it be nice gozdni ekosistem,
• What remains? pa človeško minljivost.

Sodelujoči študenti in študentke: 
projekt What remains?: Jaka Kordiš, Matic Lesjak, Črt Štrubelj; 
projekt WOODn’t it be nice?: Zoja Čepin, Maša Kralj, Jure Kralj, Klara Maček, Leon Rojk Štupar; 
projekt Seapack: Marko Gorenak, Anja Tudjan, Umihana Dizdarević, Nina Vranješ 

Mentorji in mentorice: prof. mag. Barbara Prinčič, izr. prof. dr. Barbara Predan, prof. Jure Miklavc, asist. Tamara Lašič Jurković, asist. Tim Prezelj 
Avtorji razstavnega koncepta in oblikovanja razstave: Zoja Čepin, Marko Gorenak, Jaka Kordiš, Klara Maček 
Kuratorka MGBS: Ema Kobal 
Produkcija: Univerza v Ljubljani

Mala galerija BS je odprta od torka do sobote od 11. do 19. ure, razstava pa je na ogled do 12. februarja 2026.

19. decembra 2025 je Društvo likovnih umetnikov Ljubljana (DLUL) v Mestnem muzeju Ljubljana podelilo nagrade in priznanje Ivane Kobilca 2025. Nagrado Ivane Kobilca za življenjsko delo je prejel prof. Zmago Lenárdič z UL ALUO, nagrado za aktualno produkcijo Lela B. Njatin, priznanje za podpornike likovne in vizualne umetnosti pa Alenka Spacal.

Vsem trem nagrajenim iskreno čestitamo. Po besedah predsednice žirije doc. mag. Maje Smrekar je prof. Lenárdič nagrado za življenjsko delo prejel za izjemen in dolgotrajen prispevek k razvoju sodobne umetnosti v Sloveniji, za vidno oblikovanje novih umetnostnih tokov, pedagoško delovanje in uveljavljenost na mednarodni sceni.

Leta 1959 v Ljubljani rojeni umetnik je študiral filozofijo in sociologijo na Filozofski fakulteti UL (UL FF), po diplomi iz sociologije pa še slikarstvo na UL ALUO. Od leta 2003 je zaposlen na Oddelku za slikarstvo UL ALUO, od leta 2017 kot redni profesor. Je tudi prejemnik Župančičeve in Jakopičeve nagrade.

Kot je ob prejemu nagrade medijem povedal Lenárdič, je po toliko desetletjih delovanja, »ki ga tako rekoč preživljaš ob ateljejskem delu v samoti, nagrada nekaj zunanjega, česar si vesel. Da za tisto, kar rad počneš, dobiš še nagrado, je zelo redko.« Sicer pa bo, kot je dodal, njegov vsakdan jutri čisto enak kot pred nagrado. Težave v njegovem ateljeju ga bodo počakale.

Žirijo za nagrade in priznanje Ivane Kobilca 2025 so poleg doc. mag. Maje Smrekar sestavljali doc. mag. Viktor Bernik, Tjaša Pogačar, Walter Seidel in Petra Čeh. DLUL je nagrade letos podelil osmič, so pa tokrat prvič tudi materialno ovrednotene.

– Sara Bešlin Vatovec, UL ALUO

V filmskem centru Odiseja so podelili tretjo zlato rolo filmu Belo se pere na devetdeset. Med dobitniki je bil tudi prof. mag. Marko Naberšnik, režiser filma in predstojnik Katedre za televizijsko režijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo UL (UL AGRFT). Film si je v slovenskih kinih ogledalo že kar 80.000 gledalcev. Ob udeležbi ustvarjalcev filma in v prijetni organizaciji Odiseje je tretjo zlato rolo v imenu Zveze društev slovenskih filmskih ustvarjalcev podelil Alan Vitezič.

Zlata rola je prestižno priznanje, ki ga Zveza društev slovenskih filmskih ustvarjalcev podeljuje od leta 2002 za najbolj obiskane slovenske filme. Nagrada je ključni element pri promociji domače filmske produkcije in njeni konkurenčnosti v slovenskih kinodvoranah. Podelitev zlate role poudarja pomen sistematične podpore slovenskim filmom v domačem kulturnem prostoru, s čimer spodbuja večjo prepoznavnost in zanimanje za slovenske filmske ustvarjalce.

Ob tej priložnosti prof. mag. Marku Naberšniku izrekamo iskrene čestitke za odmevni uspeh.

Leta 2025 smo slavili mir in zmago nad okupatorji, ki so v času druge svetovne vojne krojili usodo številnih posameznikov na evropskih tleh. S praznovanjem smo želeli prikazati veselje, ki se je s koncem druge svetovne vojne naselilo v mnoga mesta po Evropi in širše. Ob tem smo se zavedali, da mir ni samoumeven in da pod zvezdnim nebom še vedno divjajo nemiri in vojne.

Ilustracija, ki jo je ustvarila Manca Baša, študentka magistrskega študija Grafične in interaktivne komunikacije na Naravoslovnotehniški fakulteti UL (UL NTF), izhaja iz razmisleka o podobi vojaka, ki je v kolektivni zavesti pogosto zaznamovana z nasiljem in strahom. Vojaki so nemalokrat razumljeni kot brezosebni akterji vojne morije, pri čemer spregledamo dejstvo, da se pod uniformami skrivajo posamezniki.

Avtorica je podobo uniformiranega posameznika preoblikovala in nadgradila z zvočno podlago, s čimer nas navdaja z upanjem in hkrati referenčno upodablja zaveznike, ki so z dnevom D napovedali konec druge svetovne vojne. Upodobljeni vojak v rokah ne drži orožja, temveč glasbeni inštrument, ki je vojno morijo zamenjal s spevnostjo napredka, katerega del je bilo v povojni ureditvi in času tudi grafično oblikovanje. Akvarelno prelivanje modrin neba, v katero je umeščen protagonist vojak-glasbenik, dopolnjuje tipografski pripis, ki smo si ga izposodili iz verzov slovenske popevke. Popevka Zemlja pleše je prvič zazvenela na prvi Slovenski popevki, leta 1962. Glasbo je ustvaril Mojmir Sepe, besedilo pa napisal Gregor Strniša. Zemljo v besedilu smo zamenjali z vojno, s čimer smo želeli opozoriti, da kljub proslavljanju miru in zmage nad okupatorji naš planet še vedno pleše v ritmu vojn, morije in trpljenja.

Vojak na ilustraciji v rokah ne drži orožja, temveč glasbeni inštrument. S tem smo ob obletnici konca druge svetovne vojne zaznamovali tudi ustanovitev Plesnega orkestra na Radiu Ljubljana leta 1945, danes Big banda RTV Slovenija. Element uničevanja in zastraševanja zamenja spevnost glasbe, ki simbolizira tiho željo po miru, svobodi in svetu onkraj nasilja. Likovna predloga se je iz plakata preoblikovala tudi v animacijo, v kateri vojak beži pred vojno in si želi zvoke orožja zamenjati z zvoki glasbe, korakanje pa s plesom. Glasba in gib postaneta prostor povezovanja, v katerem ritem življenja ne narekuje nasilja, temveč mir.

Glasbeno podlago za animirani umetniški projekt sta prispevala Julijan Andrejaš in Timotej Duvnjak, s čimer sta delu dodala novo izkustvo za gledalca, s tem pa nadgradila likovno sporočilo in našo zaznavo. Likovna interpretacija konca druge svetovne vojne Mance Baša vzpostavlja dialog med klasičnim likovnim izrazom, značilnim za povojno grafično oblikovanje, ter sodobnimi komunikacijskimi pristopi in orodji. Z uporabo animacije in pretočnih vsebin v javnem prostoru delo povezuje avtorski nagovor oblikovalke z naročniki in gledalci kot končnimi naslovniki sporočila. Kljub lahkotnosti in igrivosti animiranega vojaka pa v ospredju ostaja nemirna resničnost sveta – zemlja, ki še vedno »pleše« v rokah globalnih odločevalcev.

Sredi zvezd, noč in dan, ki smo jo za razstavno priložnost pomnožili in povečano natisnili na tekstil, je nastala pri predmetu Likovne analize grafičnih izdelkov 2 na UL NTF, v študijskem letu 2025/2026, pod mentorstvom doc. Borisa Beja in asist. dr. Tanje Medved. Razstava je na ogled od 16. do 30. 1. 2026 na UL NTF (Snežniška 5, 1000 Ljubljana), v petem nadstropju fakultete.

– Doc. Boris Beja, UL NTF

Ob koncu leta 2025 je izšla nova številka revije AR / Arhitektura, raziskave 2025 z naslovom »Tektonika in programska slovnica«. Gostujoči urednik je Christopher Bardt, arhitekt, teoretik, umetnik, pisatelj in profesor arhitekture.

Tako kot številni drugi izrazi, ki sta si jih pomensko prisvojili akademska sfera in stroka, se tudi tektonika pogosto uporablja kot krovni izraz za opisovanje procesov, vključenih v produkcijo arhitekturnega objekta. A kaj sploh je tektonika in kako naj razumemo njen osnovni pomen v narativu arhitekturnih manifestacij?

Ali v strokah, ki jih pospešeno spreminjajo na podobah utemeljeni pristopi in orodja, etimološki koreni besede še lahko smiselno – kritično – nastopajo v procesni poti v koraku z aktualnostjo kulturne entropije in ublagovljenjem forme? Bi sploh morali?

Če ima tektonika svojo sintakso in če pristanemo na to, da je arhitektura v svojem bistvu utemeljena v tektoniki, se neizogibno zastavlja vprašanje, ali lahko arhitektura (še) nastaja kot neokrnjena sistemska slovnična oblika – s kulturo prežet snovni narativ, govorica.

Tektonika kot snovni oz. fizični pojav se upira nadzorovanim rezultatom, na katere se opira digitalizacija. Tektonika stavbe je tesno povezana z materialnostjo; posvečati več pozornosti naravi materialov pomeni intenzivnejše ukvarjanje s kombiniranjem, obnašanjem in diferenciacijo, tako kot to počne kuharski mojster s svojimi sestavinami. A v nasprotju s kulinarično kulturo je arhitekturna produkcija doživela preobrazbo: v naši stroki je digitalno ​»kuhanje« ustaljena praksa, pri kateri performativna grafična natančnost vedno prevlada nad šivi, spoji, sestavi in tolerancami reflektivnega »branja«, ki je nepogrešljiv del arhitekturne tektonike.

Napetost med natančnostjo tektonike in večpomenskostjo programa je v arhitekturi že dolgo izvor pomena – znanja. Tektonika predvideva uporabo metod spajanja, dialoga med snovnimi elementi, vgrajenimi v jedro gradnje in posledično arhitekture. Na drugi strani pa je med preteklimi prizadevanji za obvladovanje prostorov, ki izvirajo iz zgodovinskega strahu pred neredom, v programu prišlo do premika od njegovega izvornega samoreguliranega smisla za »javno razglasitev« k nečemu precej bolj normativnemu (kot v računalniškem programu – »povzročiti samodejno regulacijo na predpisan način«). Današnje, skoraj patološko čezmerno programiranje (predvsem javnega) prostora je manifestacija politike nadzora, ali kar je še huje, zaznamuje skoraj dokončno izgubo zaupanja v simbolno (semantično) aspiracijsko vlogo arhitekture v družbi. So šle stvari tako daleč, da generativna razmerja, protislovja in stikanja med programom in tektoniko niso več pomembna?

S temi vprašanji so se z mešanim uspehom ukvarjale številne konference in forumi. AR / Arhitektura, raziskave 2025 se vrača k vprašanjem o prepletenem odnosu med programom in tektoniko. Lahko program v podatkovni sferi, v kateri pogosto nastaja kot stranski proizvod kulturnega ublagovljenja, ponudi dovolj formativne snovi za ustvarjanje tektonskega reda, strukturne sintakse ali pa – oblika sama – podleže plehkostim posameznih tropov in hiperproduktivnosti?

Znanstveno revijo AR / Arhitektura, raziskave enkrat letno izdaja Fakulteta za arhitekturo UL (UL FA). Ponuja sodobno platformo za raziskovalno in eksplorativno pisanje na najvišji ravni akademske odličnosti. Format revije predstavlja raznolike povezave med nekaterimi najbolj ustvarjalnimi misleci na področju arhitekture in sorodnih disciplin. Urednik revije je Paul O Robinson z UL FA.

Novo številko Amfiteatra uvajata razpravi iz simpozijske tematike »Avantgardna umetnost, gledališče in revolucioniranje razmerja med periferijo in središčem«, ki ji je bila sicer natančno posvečena prejšnja številka revije (1/2025). Prvi članek se zavzema za ponovno ovrednotenje in priznanje vzhodnoevropske umetnosti v kánonu svetovne umetnostne zgodovine. Drugi članek obravnava razvoj futurističnega plesa in vlogo plesalke Giannine Censi.

Objavljene so še tri razprave: prva se loteva angažiranega gledališča na primeru dveh uprizoritev Žige Divjaka, druga interpretira hibridnost v literaturi s fokusom na Handkejevi drami Še vedno vihar, tretja pa analizira šolsko dramatiko v povojni Sloveniji skozi delo Marije Vide Kovačič.

Avtorji razprav: prof. dr. Aleksandra Jovićević, mag. Manca Lipoglavšek, doc. dr. Blaž Lukan, mag. Miša Glišič in prof. dr. Milena Mileva Blažić.

Številko sklepata knjižni recenziji: v prvi Tajda Lipicer analizira knjigo Gašperja Trohe Slovenska dramatika in tuji vplivi po letu 2000, v drugi pa Nik Žnidaršič pretresa zbornik Theatre Censorship in Contemporary Europe: Silence and Protest urednikov Anne Etienne in Chrisa Megsona.

Številko je uredila glavna in odgovorna urednica revije dr. Maja Murnik.

Revijo za teorijo scenskih umetnosti Amfiteater je leta 2008 ustanovila UL AGRFT.

Dogodek Ustvarjalni navdih, iz danes na jutri!, ki je združil študente UL FF in UL NTF, je predstavil rezultate Poletne šole umetniške grafike, ki smo ga izvedli v Tednu univerze 2025 na Katedri za informacijsko in grafično tehnologijo UL NTF pod mentorstvom doc. Borisa Beja. Projekt je podprl HUD sklad Univerze v Ljubljani.

Prostor predavalnice smo razširili v prostorska izkustva, ki smo jih v preteklosti doživljali v različnih situacijah lastnega bivanja in odraščanja. V teh časovnicah smo spoznavali lastno telo, raznolikost spolov, se ob babicah in dedkih spogledovali s staranjem, občudovali pogumne in odločne posameznice ali posameznike, ki so nas nagovarjali z definicijo feminizma, ter v obliki igre gradili dialog. V skritih in manj skritih prostorih smo opazovali nasilje. V krajih, kjer smo delovali, smo spoznavali vrednote miru in se srečevali z osamljenostjo ter hkrati z družbo, ki nas je nagovarjala z novimi izkustvi, tudi s pohlepom. V naravi smo iskali živost barv in se v jeseni soočali z minevanjem, včasih tudi s smrtjo. Vsa ta izkustva posameznikov ustvarjajo pestrost v skupnosti in nam dovoljujejo, da v avtorskih interpretacijah smo in včasih moramo biti drugačni. V drugačnostih in v odnosih s kolegi, prijatelji, družino smo vzpostavljali zaupanje.

Teme, ki smo si jih na začetku HUD projekta zastavili, smo prevajali v dialogu s študentkami antropologije in mentorico doc. dr. Uršo Valič. Pogovor in razširjen antropološki vpogled sta nam ponudila iztočnice, s katerimi smo lahko likovno formalno prestopili v svet artikulacije, ki je v nekaterih rezultatih likovno interpretativno posnemovalna, v drugih povsem grafično abstraktna. Tako prve kot druge prestopajo iz svojega omejenega grafičnega formata. Nenazadnje je to namen likovne ustvarjalnosti: da izstopi, prestopi iz okvirjev in gledalcu ponudi poglede, razglede, ki jih do zdaj še ni izkusil, čeprav se vse življenje srečujemo s temami, ki smo si jih izbrali za projektno nalogo.

Sodobne in arhetipske teme posameznika ter skupnosti smo ponudili v raziskovanje tudi kolegom študentom etnologije in kulturne antropologije, ki so izpostavljene vsebine iskali v pripovedkah in na podlagi opisov protagonistov ter nauka zgodbe postavili svoj, sodoben prevod zgodbe. Prostor za naše raziskovanje nam je ponudil kolega dr. Tomaž Simetinger na UL FF. Ustvarjalnost je z nami gradila tudi asist. dr. Tanja Medved.

Besedila so pod mentorstvom doc. dr. Urše Valič prispevali: Aja Vrenjak (pohlep in osamljenost), Zal Vukalić (igra), Pia Urankar (medvrstniško nasilje in feminizem), Loti Košir (smrt), Petra Eržar (drugačnost), Tjaša Hafner (odnos do narave), Izak Varušak Hribar (zaupanje), Luka Čander (staranje), Zala Humar (odnos do telesa in mir).

Likovne interpretacije so prispevali: Alen Špik, Kaja Dolgov, Nik Valenta, Živa Jereb Macur, Jan Češnjevar, Naja Ražem, Nejla Kadirić, Žan Kranjčević, Sara Teršar, Kristina Đukić, Živa Juvančič, Anja Šušmelj, Maša Podvez, Marika Gönc, Evelin Pipan, Eli Kniewald, Zala Bratina, Tinkara Stanonik, Lucija Brina Arvaj, Eva Gašperič, Nika Vidic, Katja Tratnjek, Delfina Fileva, Manca Baša, Lana Smej, Klara Martinšek, Žiga Gojević, Zala Jesenko. Mentor: doc. Boris Beja

Ustvarjalno pripovedništvo je dopolnil godalni trio v sestavi: Amadej Lah (1. violina), Ana Krevh (2. violina), Zoja Jesih (viola). Zoja Jesih je za godalni trio pripravila priredbi narodnih pesmi "A me boš kaj rada imela" in "Riba Faronika". Projekt je podprl HUD sklad UL.

– Doc. Boris Beja, UL NTF

IDentiteta v nakitu je krovni naslov za predstavitev projektov, ki so nastali v labu za nakit pri izbirnem predmetu Modni dodatki 1 dodiplomskega študija Oblikovanje tekstilij in oblačil Oddelka za grafiko, tekstilstvo in oblikovanje na UL NTF, v partnerskem sodelovanju s Centrom Rog. Projekti so del obsežne razstave ROG Expo, ki skupaj z ROG Kreatonom in ROG Forumom zaokrožuje mednarodni festival Rog dizajn dnevi, ki so bili novembra v Centru Rog. Letošnja tema Meje in trenja raziskuje napetosti, presečišča in ustvarjalne možnosti, ki se pojavijo, ko se srečajo omejitve in nasprotujoče si silnice. Razstava ROG Expo je na ogled do 7. februarja 2026 v prostorih Centra Rog.

Razstavljeni projekti študentov so nastali po principih pouporabe in večvrednostnega recikliranja pod mentorstvom prof. Nataše Peršuh in asist. Nataše Hrupič (UL NTF) ter Petra Dragoliča (Center ROG). Kuratorki razstave sta Alja Fir in Anja Radović (Center ROG).

Študenti 1. letnika programa Tekstilno in oblačilno inženirstvo na UL NTF so v sklopu predmetov Tekstilne surovine in Fizikalno-mehanske lastnosti tekstilij in oblačil iz odpadnih tekstilij, zbranih pri HUMANI d. o. o., ustvarili uporabne izdelke za dom.

Odpadni tekstil so narezali na trakove ali razparali pletenine ter jih uporabili kot prejo za osnovo in/ali votek pri ročnem tkanju. Čeprav je material izgubil prvotno obliko, je ohranil spomin na prejšnjo rabo ter dobil nov pomen in funkcijo. Izdelki, kot so obeski za ključe, podstavki za kozarce, pogrinjki, obešanke in knjižne kazalke, vstopajo v dom in soustvarjajo občutek topline, bližine in dotika.

S svojo teksturo, barvami in ročnimi nepravilnostmi ti izdelki vabijo k upočasnitvi ter spodbujajo premišljen, oseben in trajnosten odnos do materiala. Vsak izdelek nosi sled prejšnjega življenja tekstila, hkrati pa opozarja na ustvarjalni potencial ponovne rabe in odpira prostor za refleksijo o trajnosti, individualnosti in odgovorni rabi virov.

Študenti so ustvarjalne procese dokumentirali in jih sestavili v kratke videe, fotografije izdelkov pa so vpogled v galeriji.

Mentorici: izr. prof. dr. Marija Gorjanc in doc. dr. Klara Kostajnšek

Sem študentka ilustracije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani in trenutno v absolventskem letu dodiplomskega študija zaključujem svojo diplomsko nalogo. V svojem delu raziskujem subtilne koncepte, ki gradijo odnos med podobo in gledalčevo izkušnjo, v drugih projektih pa se ukvarjam s povezovanjem domišljijske ilustracije in oblikovanja skozi risarske, grafične in digitalne medije. Najbolj me navdihuje opazovanje praks in inovativnost drugih ilustratorjev ter svojih kolegic in kolegov z Akademije.

– Tinkara Kovačič, študentka UL ALUO